Menza pri koritu, 30. 11. 2012

„Vstani in dvigni glavo!“ verjetno odmeva v marsikateri glavi, preden se pridruži množičnim  demonstracijam v slovenskih mestih. Prav tak verz pa vsebuje tudi Neovangelij, otvoritvena pesem petkovega koncerta Demolition Group. Le najboljšim se zgodijo naključja, da tako kot oni nastopajo ravno na dan, ko se v glavnem mestu dogajajo protesti in klicanje k družbenim spremembam. V tej luči je bil zaznan petkov koncert, ki je sicer del predstavitve koncertne plošče Na živo, izdane pri Sintetic Productions.

Trideset let je minilo od ustanovitve Gast'r'bajtr's, iz katere so  nastali Demolition Group, v glasbeno in družbeno dinamičnih osemdesetih letih, v katerih so ustvarjali še Laibach in Borghesia. Zvočno so se Demolition Group v svojem dolgoletnem obstoju preoblikovali od elektro jazza do vse bolj izrazite rockovske estetike. Prav tako so svoje apetite po nastopanju na tujih prizoriščih zamenjali za domače odre. Plošče, ki so sledile, so bile vpete v širši kontekst in so bile podprte bodisi z gledališčem, kot je album Deep True Love, ali s filmom, kjer Neovangelij sovpada s filmom Temni angeli usode. S tem so se Demolition Group usidrali med domačo publiko, hkrati pa niso nikoli zapustili lastnega izraza, ki se črpa iz undergrounda slovenske periferije. Po plošči Bič Luč + Upanje se skupina umakne in se po dolgem desetletnem premoru vrne s ploščo Planet Starcev. Omenjena plošča tudi zaznamuje njihovo trenutno koncertno nastopanje, vmes pa vrinejo pesmi preteklih izdaj, vključno z deli Gast'r'bajtr'sov.

Novost pri Demolition Group je tudi ritmična sekcija, ki jo tvorita brata Gregel na basu in bobnu. Predvsem Tomi Gregel s svojim podajanjem ritma skrbi za tekočo strukturo pesmi, ki se vrtijo okoli rockerskega izrazja. K temu prispeva svoj delež še kitarist Bojan Fifnja, katerega distorzirana kitara prinaša kitarske rife, in še dodatno učvršča podobo benda, ki se nahaja v rockerskih smernicah. Prestop na drugačno in bolj samosvojo stran Demolition Group doživijo ob saksofonu Jožeta Pegama, ki s svojimi ekspresivnimi vložki trga skozi predvidljivost zvočnega poteka. Pri tem pa se mu pridružuje kitarist Bojan Fifnja, ki z raziskovanjem zvoka, z visenjem na dolgih tonih, ki prehajajo v krajše solaže, in občasnimi eksperimentalnimi prijemi širi svojo zvočnost. Ob tem pa se ne izgublja prej omenjena osredotočenost na rockersko estetiko. Ta dva pola tekoče in ritmične podlage ter širšega raziskovanja zvoka se srečata ravno nekje na sredini odra, kjer stoji Goran Šalomon, ki je strogo vpet v središče skupine. Ko zapoje počasnejše pesmi, kot sta Planet starcev ali Dež, se ponovno pokaže večplastnost Demolition Group, saj s svojo štorasto robatostjo v glasu in podobi razbija mirnost in čutnost nežnih pesmi.

Kljub premiku k bolj rockerskemu izrazju skupina nosi večdimenzionalnost zvoka, kjer se nasprotja združujejo in ohranjajo prepoznavno podobo Demolition Group. Hkrati pa so ob igranju starejših pesmi zlahka prehajali od udarnejših preko bolj eksperimentalnih ali plesnih delov do nežnejših podob. Demolition Group ostajajo samosvoji in so polni sporočilnosti, kjer se  pesmi zlahka preslika med demonstracije, ki se širijo po slovenskih mestih. Ob tem se spomnimo, da je skupina izražala podporo tudi na ploščadi borze ob njenem zavzetju pred enim letom. Tako se gre vprašati, ali se bodo v aktualne demonstracije vpele še kakšne domače skupine in s tem prispevale k osmišljanju upora. Med prvimi so svoj odgovor ponudili Center za dehumanizacijo s pesmijo Maribor.

Demolition Group se vračajo na domače odre. Pri tem pa zasedba, ki obstaja že trideset let, deluje aktualno in sveže. V nastopu ni čutiti nobene nostalgije ali naslanjanja na staro slavo, ampak s pristnim zagonom ohranjajo sporočilnost svojih idej, ki se odlično vklapljajo med aktualne družbene dogodke.