Klub Gromka, Ljubljana, 2. 9. 2022

Dejstvo je, da so Đornata mlajši od Metelkove. Kako to vemo? Enostavno. Metelkova slavi 29 let, Đornata pa deset. Enostavna matematika za enostavne ljudi. Kot Đornatina glasba, če se malce pohecamo. In Đornata je ena tistih entitet, ki jih verjetno ne bi bilo, če ne bi bilo Metelkove ali pa vsaj kluba Gromka. Zato je bilo logično, da bodo proslavili na Metelkovi, v klubu Gromka, kjer so praktično doma, pri tem pa, kot underground zasedbi pritiče, niso bili sami.

Dogodek je organizirala ekipa kolektiva R. A. F. A. L., ki je v napovedi dogodka hudomušno namignila, da Đornate že dolgo nismo videli na Metelkovi, zato je bila to tudi svojevrstna ekskluziva, dogodek, ki ga ne bi smeli zamuditi. In seveda se niso motili. Resda lahko Dana in ekipo vidite pred Gromko ali v njej tako rekoč nonstop, a Đornate vsaj vaditi nismo slišali od aprila, je kasneje med koncertom povedala organizatorka Jasna, ki je tako kot preostala publika ponosno strmela v apokaliptični trio, ki je pomanjkanje vaj prikril z odlično izpeljanim nastopom. Čeprav je na letaku pisalo, da gre za dogodek v sklopu cikla Odprto/Open, kar pomeni, da bi se de facto moral zgoditi zunaj, pred Gromko, so ga v izogib teženju sosedov in morebitnim jesenskim nalivom raje prestavili v klub.

Če bi bil julij, bi se na vročino občutljivi ljudje verjetno ognili dogodku, a ker je bil že drugi septembrski večer, temperature zunaj pa so že zahtevale, da ste iz omare vzeli svoj z našitki pokrit džeket, je bilo prav imenitno iti v dvorano in ne umirati od posledic vročinskega vala ter se prepustiti kar štirim nastopajočim bendom. Najprej je oder zasedel trenutno edini slovenski grindcore one-man bend Smedja in smetke, ki se je tokrat spopadal z zvočnimi težavami. Monitor mu namreč ni posredoval dovolj glasnih bobnov, ki jih mladenič sicer upravlja kar z računalnikom, zato je tu pa tam boben šel po svoje, Smedja pa tudi. In to je sprejel zgolj z nasmehom. Okrepljen z družbeno aktualnimi besedili v slovenščini ter z baražo rifov, ki bi bili v ponos Terrorizer in Nasum, je Smedja kljub tonskim izzivom izvedel kratek in sladek nastop, ki je v mošpit pognal kar lepo število prisotnih.

Sledil je peklenski trio Hellsword, ki je pred slabim letom na taistem odru predstavljal svoj studijski prvenec Cold Is The Grave. Basista Mika Manslaughterja je tokrat zamenjal Mr. Challenger oziroma Urban iz omenjene zasedbe Challenger, ki si bratski genetski material deli s kitaristom in vokalistom Ironfistom. Zamenjava je bila več kot na mestu, Hellsword pa so z bratskim napadom za stopničko zvišali svojo peklensko dinamiko. Nastop je bil ravno dovolj metalski, da ni bil čisto pankerski, pa ravno dovolj satanik, da je bil več kot dovolj metal in pank hkrati, pod odrom pa je, čeprav mirnejši, užival vidno zadovoljen folk z vseh vetrov, ki si bo gotovo še kdaj ogledal omenjeni satanski živelj.

Nato so oder zasedli slavljenci: Dan, Lisko in Toni, ki so pod imenom Đornata odigrali hiter in furiozen set. Tonijev bobnarski šmajser je kljub občasno odletelim palčkam odlično podkrepil tankovski bas napad, ki ga je okronal Danov prekajeno prehlajeni vokal, medtem ko je Liskova kitara brez milosti streljala baražo ostrih rifov. Nastop je bil preprosto super! Če ne bi s tem užalil njihovih krast pank src, bi rekel, da so bili kar perfektni! Dodatno je vse skupaj obogatila projekcija, ki je na zidu za bendom kazala leta in leta nastopov ter lumparij, ki jih Đornata že deset let zganjajo po Sloveniji in drugod. Na nekaterih fotkah so bili prav mladi in lepi …

Za konec so poskrbeli primorski death 'n' roll jezdeci apokalipse, Hellcrawler, ki jih že res dolgo ni bilo moč slišati, vsaj na Metelkovi ne. Čeprav so zveneli res dobro in so imeli bogat repertoar uspešnic z obeh albumov, je verjetno pozna ura botrovala temu, da so prisotni začeli počasi zapuščati dvorano. Res škoda. So se pa zato nekateri vrnili, ko je oder po bendih zasedel DJ Tulio, izpod njegovih prstov pa so Gromko ob pomanjkanju rojstnodnevne torte za Đornato zapolnili večni hiti predvsem pankovskega izročila.

Prvih deset let je najtežjih, pravijo. Tudi naslednjih deset let ne sme biti nič lažjih, saj niti sami Đornata ne bi hoteli, da bi bilo drugače. Ker to pač ne bi bil pank.