Cvetličarna, 14. 6. 2016

Štiri leta je minilo, odkar so Dropkick Murphys prvič obiskali Slovenijo. Po takrat razprodani Šiški je bilo tokrat pričakovati še večje navdušenje in prav nič ne preseneča, da so vstopnice za koncert pošle že mesece vnaprej. Da bi pridobil še nekaj mest, je organizator dogodek prestavil v Cvetličarno.

Kot predskupina so tokrat nastopili briški ska-corovci Pigs Parlament, ki pa sem jih skoraj v celoti zamudila, ujela sem le zaključno fazo – v duhu večera dobro naštudiran, kratek venček keltskih priredb od Drunken Lullabys do Dirty Old Town. Po vzdušju v dvorani sodeč pa ne bi bili zgrešeno sklepati, da so s svojim nastopom fajn zažgali. Sicer so bili njihovi nastopi vedno zelo energični in kot taki so fantje poskrbeli za odličen uvod in ogrevanje za glavno skupino.

Dropkick Murphys letos praznujejo dvajseto obletnico obstoja. Nekoliko manj časa – od izdaje prvega albuma Do or Die – pa so tudi na mojem radarju. Redno spremljam njihove izdaje in koncerte, in če me s svojimi dejavnostmi nase ne opozarjajo sami, me na njih spominja moja angleška buldogica Murphy. Od kje je dobila ime, seveda ni treba posebej poudarjati.

Mrfiki, kot jo včasih ljubkovalno kličemo, sicer prav dol visi za Dropkick Murphys. Pravzaprav sploh ne ve, da obstajajo in da je po njih dobila ime. Pa tudi če bi vedela, ji najbrž ne ni bilo preveč všeč. Njena ušeska pač ne prenašajo takšne »galame«, kot jo znajo zagnati Bostončani. Njihovi koncerti so vedno zelo, zelo glasni in energični. Že od zgodnjih dni, ko so v prenatrpanih kombijih drgnili ramo ob ramo od enega koncertnega prostora, kjer včasih oder niti ni bil dosti večji od kombija, do drugega, ko je za njih vedela le peščica ljudi, pa do tega, da so postali zvezde svetovnega formata. Dropkick Murphys so vedno dajali vse od sebe in verjamem, da bodo še naprej skrbeli za to, da bodo njihovi koncerti izpeljani kar se da perfektno.

Seveda so se za to potrudili tudi v Cvetličarni. Toda eno je to, kar dobiš od benda, drugo pa je tisto, kar da publika. Naša na žalost v primerjavi s tisto v tujini mnoge koncerte prerada deklasira na nivo vaške veselice ozroma še dlje – tja, kjer spoznamo Beavisa in Buttheada. Četverica fantov, ki so v spodnjih gatah silili na oder, se je že zelo potrudila v tej smeri. Seveda je super, če imajo ljudje bend radi in ga podpirajo. Lahko pa bi mislili tudi na druge obiskovalce. Ob že omenjeni četverici gre ta opomba tudi tistim, ki so že takoj ob uvodu v prvi komad The Boys are Back v zrak lansirali tekoče projektile in spodaj stoječe izpostavili pravi pivovski plohi. To se je tekom koncerta ob bolj priljubljenih komadih še nekajkrat ponovilo.

A če se raje osredotočim na bend in njihov nastop, temu seveda ni kaj očitati. Ne samo glasba, tudi koncerti so iz njih naredili to, kar so. Vanje vedno vložijo vso svojo bit. Četudi se je zasedba v letih precej premešala in je od originalne ekipe ostal le še basist Ken Kasey, so vedno uspeli najti zamenjave, ki so odlično nadomestile predhodnike. Okej, mnogi nikoli niso preboleli odhoda originalnega pevca Mika McColgana in so se zato celo oddaljili od benda. Ampak to je bila njegova lastna odločitev. Al Barr morda res ni tako dober vokalist, imel pa je več vere v bend in ostal z njim vse do danes. Nekateri verjetno pogrešajo tudi Spicyja McHaggisa na dudah, simpatično pojavo in protagonista njihovega velikega hita The Spicy McHaggis Jig, ki ga po njegovem odhodu seveda ne igrajo več.

A materiala za koncert jim po osmih albumih pač ne manjka. Vključno z Morning Dew s Sinead O'Connor na vokalu, ki ga Dropkick Murphys že leta uporabljajo za uvod, prvim komadom The boys are Back in zadnjim – priredbo Having a Party Sama Cookea – so odigrali debelo uro in še malo programa, pri čemer dandanes v primerjavi s pankerskimi začetki veliko bolj palijo keltske poskočnice, kot so Rose Tattoo in The gang's All Here ali pa njihov najuspešnejši singel Shipping Up to Boston iz filma Departed. Manjkale niso niti klasike Bar Room Hero, Warrior's Code in Kiss Me I'm Shitfaced, ob kateri na oder prikličejo dekleta, pa Skinhead on MBTA, ko na oder obratno povabijo moški del publike.

V njihovem programu se vedno znajdejo tudi priredbe, s katerimi se posvečajo svojim vplivom, glasbenim in miselnim. Ob prej omenjeni Having a Party smo slišali še denimo You'll Never Walk Alone iz muzikala Carousel, Behanovo The Auld Triangle, za predpokušino novega albuma, ki ga lahko pričakujemo konec leta, pa so izvedli akustičen komad Sandlot.

Ne znam si predstavljati, da bi me Dropkick Murphys lahko razočarali z svojim živim nastopom. Po približno petnajstih videnih koncertih se to še ni zgodilo, in glede na to, da gre v njihovem primeru za resno, uigrano in profesionalno ekipo, se verjetno tudi ne bo. Publika pri nas pa ... ja, najbolje, da grem drugič na balkon, če bo koncert spet v Cvetličarni. Tam pivo ni deževalo in nihče ni nikogar drezal v ledvice.