Elevate Festival v Gradcu je, kakor se deklarira, ''festival sodobne glasbe, umetnosti in političnega diskurza''. Potekal je že šesto leto zapored v vklesanih prostorih pod mogočnim Schlossbergom, eno najopaznejših graških znamenitosti. Kar je recenzenta pritegnilo k ogledu, pa je od naštetega izključno glasba. Letošnji glasbeni sestav je namreč obljubljal eklektičen izbor nastopajočih, ki jih druži pustolovska žilica in širok spekter pristopov k raziskovanju zvočnih možnosti. Festival se je sicer pričel že v četrtek, naše poročilo pa se začne s petkovim večerom, ko se je začelo zaresno koncertno dogajanje.

Petkova prva solidna točka je bila nastop Daniela Lopatina, javnosti bolj znanega kot Oneohtrix Point Never. Nekdanja grajska orožarna je ponujala odlično iztočnico za Američanove new age dronaže. Zgolj meter stran od avtorja smo v zavetju temačnega, vlažnega jamskega ozračja imeli priložnost videti, kako OPN s samplerji in Rolandovim sintetizatorjem vijači meditativne plasti, zaradi katerih je zaslovel. Zanimivih hipnagogičnih vizualij z DVD-ja Memory Vague na veliko žalost ni bilo, glasbeno pa je Lopatin izražal predvsem estetiko svoje zadnje plošče Returnal. Hipno je nakazal na material iz zbirke Rifts, blesk njegove bogate ustvarjalne preteklosti pa smo začutili le zadnjih 5 minut sicer prekratkega nastopa, ko je spustil tudi eno (glej YouTube, uporabnik sunsetcorp) rekonceptualizacij že obstoječih pop objektov. V grajski orožarni so nastopili še eni varovanci Rehbergove založbe Mego – Emeralds. Vsebino fenomenalne plošče Does It Look Like I'm Here? so predstavili energično, prepričljivo in suvereno. Kozmične eksperimente so okrepili še z video posnetki morskega življa, fraktalov in poljudnoznanstvenih predavanj iz 80. let, ki so se na nek skrivnosten način izkristalizirali okoli glasbe v zares kakovostno doživetje. Trojec McGuire, Elliott in Hauschildt obvlada svoje instrumente in to pristno samozavest je bilo moč čutiti, zaradi česar so pustili odločno boljši vtis kot Oneohtrix Point Never.

Kontemplativno ozračje je ponujalo dober uvod v t. i. post-dubstep/uk garage floor v veliki dvorani Dom, kjer sta oder zasedla Mount Kimbie. Avtorja neposrečenega izraza post-dubstep sta s krajšo zamudo zgoščeno predstavila razvejanost svojih vplivov: slišali smo raznolike obraze r&b-ja, dubstep in soul odmeve, tudi post-rock linearnost. Večino gradiva za nastop sta črpala s plošče Crooks & Lovers, ki pa iskreno rečeno ni impresivna. Na odru sta se poslužila električne kitare, ožičenih tolkal, samplerjev in laptopa (še bi lahko naštevali), zaradi česar je bil performans pester, a ni bilo težko ugotoviti, da fantoma koordinacija zahtevnega nastopanja v živo povzroča še precej preglavic. Če Kimbieja nista premaknila množice, kot bi si želela, je za plesnost več kot uspešno poskrbel Jamie xx, ki je z DJ-setom lebdel v future garage coni, se uspešno spuščal v house vode in vrhunec zmagovito dosegel z lastno produkcijo Far Nearer. Njegov naslednik, famozni Joy Orbison, je nato z dolgočasno selekcijo prikazal, kako zelo malo je napredoval v zadnjem letu, odkar je izdal Hyph Mngo. Miksi in ohranjanje nivojev niso bili prepričljivi, nenaravni vsadki kičastih uk garage štiklov stare šole pa so temeljito poteptali še tisto malo zanosa, ki nam ga je pričaral Jamie.

Zaključek petkovega večera sta v zgornji jami Dom pripravila Regis in Function, ki sta kot predstavnika kolektiva Sandwell District odvrtela triurni b2b semi-live DJ-set. Gromoviti industrial, ki sta ga obula v techno čevlje, je masivno butal neposredno v cerebellum. Kombinacija je izjemno dobro učinkovala morda polovico seta, potlej pa je že pričela tečnariti. Fosilizirana 4/4 zapoved je bila tako nerazumno stroga, da sta Shedovo breakbeat techno mojstrovino Estrange posilila z dolgočasnim konstantnim kickom, kar me je kot poslušalca vse prej kot osrečilo.

Sobotni večer se je za razliko od večine nastopov na Elevate Festivalu pričel s kirurško časovno točnostjo Britanca Actressa, ustanovitelja založbe Werk Discs. Darren Cunningham je uspel v točno eni uri prikazati vse odvode svojega ustvarjalnega genija: vozil nas je od electra, težkega detroitskega drugega vala, najbolj abstrahiranih techno eksperimentov do izjemnega noisa in celo nekaj Thriller izdaj. Sancta simplicitas - slišali smo komad za komadom, ki so stabilno peljali do izredno zadovoljivega zaključka nastopa. Actress ni skušal biti pretirano plesen, zato pa je za odlično mero hipnotičnosti poskrbel dunajski band Elektro Guzzi. Bobni, bas in kitara so tako zvesto oponašali ortodoksni techno, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Njihov nastop je docela napolnil veliko dvorano Dom, ki je že nestrpno pričakovala Roberta Hooda. Eden od očetov minimalnega techna je uporabljal CD-je, vinilke, laptop in sampler; njegovi izbor, nastop in miksanje so bili brezhibni. Povsem pričakovano.

 



V vmesnem času je v zgornji jami Serato ružil Girl Unit alias Philip Gamble, ohlapno povezan s kolektivom Night Slugs, ki je za istoimensko založbo izdal jukoidni I.R.L in nedavno morda dubstep single leta, Wut. V DJ-set je skušal stisniti kar se da veliko stilističnih veja globalne bloghouse scene: slišali smo mehiški tribal guarachero, electro cumbio, juke, uk funky, ghettotech, kwaito ... Kot celota je vse skupaj zvenelo kot netaktno in nepregledno zmiksana putumayo dance kompilacija. Po slabi uri ga je za mešalko zamenjal Danny Native, avtor odmevnega uk funky komada Rass Out in kar dveh albumov letos. Native je večinoma rolal lastne produkcije, za katere je uporabljal bolj ali manj isti drumkit, kar se je izkazalo kot čisti dolgčas. Za povsem drugačno zvočno izkušnjo je v jami poskrbel DJ Spinn, ob DJ Rashadu eden temeljnih nosilcev footwurk in juke scene v Chicagu. Občasno slabo miksanje in borno oziranje na nivoje še zmeraj ni moglo pokvariti odličnega vtisa. Slišali smo res vse, kar juke trenutno ponuja: footwurk battle komade, Rashadove novejše drexciyanske produkcije, mlajše producente alla DJ Earl, Traxmanov ponoreli Pacman Juke, r&b in soul ... Spinn je definitivno obudil žur v temačnem juke flooru in odlično pripravil teren za Chrissyja Murderbota. DJ in producent, ki je zaslovel z morjem zanimivih mixtapeov, je solidno nadaljeval s pospešeno ghettotech linijo, a eksplozivnega gona, ki ga je ustvaril njegov predhodnik, ni mogel doseči.

Dva koncertna dneva festivala od treh, ki smo ju obiskali, sta tako minila v znamenju zgledne organizacije in logistike, slikovitega ambienta graškega Schlossberga, prijaznih obiskovalcev in udarnega lineupa. Najmočnejši vtis so pustili Emeralds, Actress, Robert Hood in DJ Spinn, vendar tudi ostali nastopi niso bili od muh. Ena izmed slabosti festivala je bil morda natrpan urnik, ki je menjavo nastopajočih zamikal in jim posledično krajšal nastope. Summa summarum: Elevate Festival v Gradcu je bil precej poceni in prijeten dogodek, h kateremu se bomo z veseljem vrnili tudi naslednje leto, če mu le ne bo delal konkurence krakovski Unsound.

Po hodnikih in jamah graškega podzemlja sem se v najboljši družbi potikal Dino Lalić.