Elucid @ Gala hala
Gala hala, Ljubljana, 6. 11. 2025
Redko se pripeti, da Slovenijo obiščejo vrhunski emsiji, zato je treba take dogodke ujeti in se zahvaliti vesolju, da nas tako blagoslovi. Nekaj takega se je zgodilo prejšnji četrtek v Gala hali na Metelkovi, ko smo bili počaščeni z obiskom newyorškega raperja Elucida.
Raper in producent Elucid je že več kot dve desetletji eno najprodornejših imen ameriškega podzemnega hiphopa. Rojen v soseski Jamaica v Queensu, je bil z glasbo prežet že v domačem okolju. Z materjo pevko in očetom basistom je svoj izraz izklesal med Brooklynom in širšo eksperimentalno sceno. Njegova poezija prepleta ulično konkretnost, politično ostrino in duhovno introspekcijo, pogosto na robu meditacije in besa.
Najbolj ga poznamo kot polovico dua Armand Hammer, v katerem z Billyjem Woodsom že desetletje postavlja standarde sodobnega alternativnega rapa. Kot solo ustvarjalec je Elucid izdal plošče Save Yourself, I Told Bessie in Revelator, z njimi pa raziskoval mejnike med jazzom, industrijskim šumom in surovim hiphopom. Njegov glas in besedila so orodje za razgradnjo sveta, jezika in identitete.
V Gala hali je za ogrevanje, kot je v navadi, poskrbel velemojstrski veteran Borka z nabirko gladkega hiphopa, ki je zajela novo in staro produkcijo. Brez posebnega hajpa je na oder nato stopil Elucid, izvedel »mic check«, odprl svoj kompjuter in med nas izpustil deset minut mešanice drona, soulovskih semplov in zagličanih zvokov. Na odru je bil sam, začetni zvoki pa so ga jasno opredelili kot umetnika. Očitno je bilo, da to ne bo značilen hiphop event.
Elucid je koncert odprl z zelo zasanjanimi skladbami z le malo rapanja, večinoma smo namreč slišali nekakšne ponavljajoče se odpete verze. Tak pristop je ustvaril napetost, ki pa se je sprostila, ko je emsi odrapal prvih nekaj verzov. Njegova drža na odru je bila zelo performativna, osredotočal se je na izvedbo komadov in s publiko komuniciral le redko. Prijetno je bilo videti presenečen nasmeh na njegovem obrazu, ko se je dvorana prvič zadrla v navdušenju nad skladbami. Tu in tam se je publiki zahvalil, enkrat izpostavil, da je to, kar bomo slišali, podlaga strica Alchemista, ki bo Ljubljano obiskal čez dober mesec. Toda to ni vzbujalo negativnega občutka, prej obratno. Imeli smo občutek, da je to smrtno resna reč, da je raper brez dvoma posvečen nastopu.
Elucidov koncert je deloval kot nekakšna galerija. Vsaka slika je bila ena skladba. Vzpostavil je dinamiko, ki bi lahko izpadla shizofreno, a je bil to pravzaprav kuratorski pristop k njegovemu opusu, ki ga najlažje opredelimo kot underground art rap. Razgibanost je glasbenik ustvaril predvsem z raznolikostjo skladb. Enkrat smo gledali Elucida, kako rapa čez zasanjane podlage, drugič čez lo-fi soulovske semple, kdaj čez ritmično nabite podlage, kdaj čez hrupnejše eksperimentalije ... Občasno je stopil za računalnik in postregel daljše izseke eksperimetalnejših podlag z veliko zagličanih zvokov in celo industrialnega hrupa.
Glasnost je bila primerna, torej bilo je glasno! Elucid je stari maček te scene, tako da smo bili mojstrskosti deležni tudi v razponu njegovega glasu. Glasbenikove vrline prepoznamo v njegovih studijskih skladbah, toda v živo smo lahko razpon njegovega glasu opazovali iz skladbe v skladbo. Njegov nadzor glasilk oziroma barve glasu je bil izjemen, ob tem pa je uporabljal še dva mikrofona, od katerih je bil eden moduliran z odmevom.
Elucid je torej predstavil izbor skladb iz celega opusa, zato smo lahko slišali tudi nekaj skladb projekta Armand Hammer. V nekem trenutku nam je naročil, da naj poslušamo Earla in pri tem seveda mislil na Earla Sweatshirta, v naslednjem trenutku pa je med nas odjeknila podlaga skladbe Tabula Rasa z Earlovega albuma Sick!. Publiko je za hip razneslo, nato pa smo spet v popolni tišini občudovali nastop. Ko se je skladba zaključila, je Elucid izginil z odra in se ni več vrnil. To je to! Tako kot je brez pompa prišel, je tudi brez pompa odšel. Brez egotripa, samo surov hiphop talent veteranskega staža. Kapo dol.
Dodaj komentar
Komentiraj