Klub Gromka, 26. 2. 2016

Minuli petek se je v drobovju Kluba Gromka ponovno zglasila švedska piromanska trojica Fire!, ki je pri nas, če štejemo njihov lanskoletni nastop s Fire! Orchestra na 56. Jazz festivalu Ljubljana, nastopila četrtič. Od zadnjega nastopa v sklopu Defonije pred slabima dvema letoma so Fire! vmes postregli s tremi dolgometražci, in sicer leta 2014 s platama Enter in Second Exit za gargantovski projekt Fire! Orchestra, v začetku letošnjega leta pa v jedrni formaciji Gustafsson, Berthling in Werliin še z albumom She Sleeps, She Sleeps, s katerim se je kolegica Ina Puntar nedavno pečala v Tolpi bumov.

Četudi Fire! z Matsom Gustafssonom na čelu danes sodijo med smetano evropske svobodne improvizatorske in free jazz scene ter v svoj glasbeni izraz vpletajo raznotere glasbene prakse, pa bi lahko njihov petkov nastop zavoljo stoodstotne elektrificiranosti preprosto uvrstili nekam med kategorije prvovrstnega psihedeličnega, nojz in post rocka, začinjene s skrbno umeščenimi erupcijami svobodne glasbene ekspresije. Osnovni gradnik njihovih skladb, njihovo temeljno kompozicijsko sredstvo, kot je sam izpostavil Gustafsson, namreč vseskozi ostaja basovski riff. Tako kot pri stoner rocku gre pri Fire! za na riffu utemeljene, pulzirajoče glasbene strukture, ki jih trojka z uporabo ekstenzivne repeticije razteza in krči ter znotraj njenih okvirjev kopiči zdaj večje, zdaj manjše količine kinetične energije. Skratka gre za bend, ki lahko zakoreninjene motive bas kitare oziroma kontrabasa odpira navzven, ne da bi pri tem izgubil smer, fokus ali intenzivnost.

Če so se Fire! po pričevanju očividcev na svojem predzadnjem nastopu pogosteje zatekali k subtilnejšim pejsažam svobodne improvizacije, pa je njihov petkov nastop zaznamovala dihotomija med zvočnimi ekstremi ekstatične ekspresije in rahločutnimi odseki saksofonskih solov, ko smo v dvorani lahko slišali Gustafssonovo hropenje. Še eno jukstapozicijo pa je predstavljalo izmenjevanje skrbno strukturiranih delov, pri katerih je temeljni dialog potekal med Berthlingovim vibrirajočim električnim basom in Werliinovimi kompleksnimi bobnarskimi vložki, včasih na sledi basovskim pulzom, spet drugič, ko se je skozi dodajanje udarcev osnovni skelet sesul sam vase, na begu pred njimi. Intervali improvizacije so skratka na plan vselej prihajali skozi postopne tranzicije, ko se je njihova zvočna intenziteta eksponentno večala, bodisi skozi silnejše Werliinove udarce bodisi zaradi njegovega valovitega allarganda, seveda pa tudi potom Gustafssonovih melodičnih ter atonalnih improviziranih vložkov, včasih v minimalističnem dialogu s cikličnim Berthlingovim riffom, na drugih mestih pa skozi vzporedne izbruhe njegovega in Werliinovega abstraktnega ekspresionizma. Pomemben zvočni aspekt pa je seveda predstavljala tudi Gustafssonova z efekti posejana miza, ki je prišla na svoj račun ob treh ali štirih priložnostih, ko je ta saksofonsko divjanje zamenjal za poetično in telesno manipuliranje z zvočnimi signali šumenja, hreščanja, prasketanja in škripanja, ki so smiselno dopolnjevali valovanje bobnov in basa. Poleg standardnih efektov je pri izvajanju stonerske Would I Whip (Without Noticing) v oči padlo Gustafssonovo ekstatično vihtenje z rokami z dvema starima, televizijskim antenam podobnima predmetoma, vklopljenima v vintage ojačevalec, s katerima je mahal po zraku in ustvarjal specifično hrupen pulz.

Kot so to nakazali že na zadnjem nastopu, so Fire! v zadnjih nekaj letih, za razliko od svojih začetkov, ko so si za posamične nastope določili le dve ali tri ekstenzivne kompozicije, koncerte razcepili na več posamičnih skladb, ki so med seboj včasih prepletene z bobnarskimi ambientalnimi vložki ali Gustafssonovim nojzanjem oziroma dronanjem. Petkov koncert je trojka pričela z avtorsko kompozicijo svojega prijatelja in člana Fire! Orchestra, najverjetneje Jonasa Kullhammarja, ki se je skozi zanje tipično, hipnotično repeticijo osnovne bas linije, intenziviranje v osnovi preproste bobnarske sheme in vse bolj divjimi erupcijami Gustafssonovih pljuč, s postopnim opuščanjem osnovne strukture in prostim vpeljevanjem idej razrasla v kakofonično free jazz eksplozijo ter se proti koncu s postopnim ritardandom vrnila v osnovni kalup. V podobno nihajoči maniri pa je odvil tudi preostanek petkovega nastopa, v katerem je zasedba postregla tudi s skladbami plat (Without Noticing) in zadnje She Sleeps, She Sleeps. Odsotnost kitarista Orena Ambarchija je kompenziral bobnar Werliing, ki je enotonsko distorzirano dromljanje dosegal s t. i. lap steel kitaro, vpeto v ojačevalec. Najsubtilnejšo točko njihovega nastopa je vsekakor predstavljala izvedba najdaljše in obenem najbolj doomerske albumske pesmi, počasi izgorevajoče slowcore jazz hipnoze She Penetrates the Distant Silence, Slowly, pri kateri je zasedba, predvsem pa Gustafsson s svojim čutnim hropenjem in dihanjem v ustnik saksofona, manifestirala tako individualno kot tudi kolektivno veličino svoje najintimnejše, najbolj slečene variante.

Ne nazadnje pa gre omeniti tudi njihovega tehnika z nadimkom »Mixed Grill«, ki ga je Gustafsson posebej izpostavil kot krivca za njihov odlični zvok ter avtorja seznama izvajanih pesmi. Pod črto lahko tako slednjič zapišemo, da so se Fire! v Gromki predstavili v svoji najbolj izoblikovani in dodelani varianti doslej. S svojo nihajočo psihedelijo so publiko  pošteno podkurili, edini minus pa so si pri poslušalcih morda prislužili zaradi nepripravljenosti, da bi se po intenzivnem in ekstenzivnem drugem valu kričanja in ploskanja na oder vrnili še z drugim bisom.