Letni vrt Gala Hale, 31. 5. 2018

Gremo že proti koncu prve polovice letošnjega leta, a lokalna ekipa promotorjev in glasbenih navdušencev, skupaj združena pod imenom Hrupmag, je šele v tem tednu pripravila svoj prvi letošnji koncert. Na prvi pogled morda neresno, a kot povsem primeren odgovor na vprašanje zimske hibernacije so Hrupmagovci v tem tednu priredili tridnevni festival, s programom katerega so na kup zbrali nekaj bolj izstopajočih izvajalcev iz širšega okoliša. Izvajalci, ki so mogoče trenutno najaktualnejši s svojimi prihajajočimi – ali pa ravno objavljenimi izdajami. Vendar tokratni progam izstopa predvsem zaradi večrazsežnostne kvalitete, kakršno so ti domači in regionalni izvajalci že večkrat pokazali. Poleg že tako solidnega nabora lokalnih nastopajočih pa je bil program še dodatno obogaten z nekaj aktualnimi ameriškimi bendi. Na ta način so Hrupmagovci tokrat priredili festival, katerega obisk je bil na naši strani en velik no-brainer.

Kot vsi trije dnevi se je tudi drugi dan festivala Hrupni dnevi odvil na letnem vrtu Gala hale. Za ta četrtkov večer so bili napovedani trije bendi, izmed katerih dva prihajata iz ZDA: brooklynski post-hardcore bend Big Ups in čikaški indie math rockerji Melkbelly. Oba benda smo pretekli teden obravnavali v Tolpi bumov oziroma v RŠ intervjuju. Kot domači predstavniki pa so tokrat nastopili lanski klubski maratonci 7AM, ki so – kot se ponavadi spodobi – ta koncert tudi otvorili.

Po koncu lanskoletne domače klubske turneje so 7AM kar resno nadaljevali tam, kjer so začeli. Odigrali so evropsko turnejo, izdali prvi album, njihova vsesplošna prezenca pa nikakor ne kaže na to, da bi ta intenziven tempo bend želel upočasniti. V takšni luči smo jih doživeli tudi ta četrtek v živo. 7AM so brez ovinkarjenja začeli preigravati svoje kratke približno dvominutne komade brez prvih vmesnih premorov. Tako so tekom nastopa odigrali precej širok nabor komadov – dober del katerih smo celo slišali prvič. Prav ti komadi so pokazali, da se bend zvočno ne bo premikal daleč od dosedanjega ustvarjanja – kar samo po sebi niti ni slabo, saj so 7AM dobri v tem, kar počnejo. Čeprav je bil bend skromen, sramežljiv in ni vzpostavil resnejše interakcije s publiko, so dajali vtis, da so tam, kjer želijo biti in brez odvečnega zavlačevanja so svoj koncert tudi zaključili.

Naslednji je oder zavzel čikaški kitarski četverec MelkBelly. Bend od samega začetka ni naredil dobrega vtisa. Gibajoč se nekje med melodičnim indie rockom in hrupnim matematičnim fraziranjem je bend dajal vtis, kot da ne ve točno, v katero smer bi se želel usmeriti - ne da bi ustvaril neko smiselno simbiozo očitnih vključenih žanrov in drugih vplivov. Čeprav je bend nekajkrat zazvenel pošteno dobro, so bili ti trenutki kratki, bend pa je nato spet hitro zabluzil v nekakšno čudno smer. V njihovem igranju je bilo veliko konfuznih momentov, prepričali pa nas niso niti tisti spevnejši segmenti njihovega nastopa. Skratka, koncert zasedbe MelkBelly je bil kar resen turn-off.

Brooklynčani Big Ups, ki so nastopili naslednji, pa so se pokazali v bistveno boljši luči. Locirani na relaciji med New Yorkom in Baltimoreom se Big Ups zvočno močno naslanjajo na hrupne kitarske tipe omenjenih področij. S tokratnim koncertom smo bend ujeli hitro po izdaji njihovega tretjega albuma. Big Ups so od samega začetka zazveneli zelo resno, hitro so prikazali odločno držo ob živih nastopih. Pevec Joe Galarraga je na začetku najmočneje nase privlačil pozornost publike. V svojem nastopu je spominjal na ekscentričnost in izzivalnost figure Hennryja Rollinsa – na srečo pa se Joe ni pokazal z izrazito macho držo, ki zaznamuje omenjenega Rollinsa.

Preostali člani zasedbe so čvrsto držali strukturo bendovega izraza in najbolj prispevali ravno v trenutkih, ko je bilo treba. Bend je znal loviti ravnotežje – redko je izpadel preveč matematičen z odvečnimi lomljenji ritmov, pa tudi nikoli ni zašel v abstraktne vzorce. Tako so Big Ups redili hitiče z vseh treh albumov, ki so občasno izzveneli kot tipične hardcore himne, ne da bi te izpadle klišejsko, kot je pogosto v omenjenem žanru. Čeprav pa so Big Ups celoten koncert odigrali v zelo intenzivnem slogu, publike niso uspeli vključiti v svojo mantro – kar se je zdel njihov glavni namen.

Morda glavna lastnost, ki smo jo čutili ob nastopih vseh bendov, je bila distanca med bendi in publiko, ki jo je povzročala sama postavitev letnega vrta Gala hale. Zdelo se nam je, da bi tem bendom bistveno bolj ustrezal majhen prostor, v katerem bi povezanost in interakcija z občinstvom lahko vzpostavili ključen moment nastopa. A ne da bi preveč solili pamet, povejmo, da so ne glede na omenjene okoliščine bendi uspeli prikazati to, kar so nameravali. Ljubljana ni Brooklyn, zato je popolnoma brez veze na naše klube in koncertne organizatorje nalagati nerealna pričakovanja in postavljati visoke cilje, kje naj bi ti bendi igrali.