Klub Cankarjevega Doma in Park sveta Evrope, Ljubljana, 18. 6. 2022

V soboto, na zadnji dan 63. Jazz festivala Ljubljana, smo bili deležni kar desetih glasbenih dogodkov. Popoldanski program festivala se je začel ob treh v Klubu Cankarjevega doma, kjer je potekala serija treh kitarskih performansov. Koncertni blok v klubu je odprl Samo Šalamon s kratkim solo setom s svojega letošnjega dvojnega albuma Dolphyology, na katerem s šest- in dvanajststrunsko kitaro poustvarja celotno zbirko kompozicij saksofonista Erica Dolphyja.

Izseki so se gibali med bolj harmoničnimi in prostimi oziroma disonantnimi nivoji Dolphyjeve glasbe. Šalamonov performans je v svoji kaotičnosti grabil in tudi izgubljal našo pozornost, čeravno je v splošnem nastop primerno sledil Dolphyjevemu značilno čudnemu, a venomer karizmatičnemu pristopu do jazza. Izpostaviti je treba zadnjo interpretacijo Dolphyjeve glasbe, balado Something Sweet, Something Tender, ki je posebej dobro izpadla v formatu solo kitare, v nasprotju z drugimi, nekoliko manj zanimivimi deli.

Sledil je nastop Ave Mendoza, brooklynske kitaristke in vodje art rock zasedbe Unnatural Ways. Mendoza je na Jazz festivalu Ljubljana nastopila že pred dvemi leti, tokrat pa je glasbeničin nastop sovpadel ravno z njenim rojstnim dnem. Svojo glasbo utemeljuje v prepletu rocka, jazza, metala in avantgardnih gibanj, ki jih s pomočjo radodarne uporabe efektov združi v atmosferično in čustveno zelo nabito celoto. Oborožena z električno kitaro in morjem pedalov je Mendoza svoj performans začela v duhu precej standardnega rocka, ki se je kmalu stopnjeval v veliko bolj slojevito ter za občinstvo zelo privlačno izkušnjo.

Glasbeničin nastop je bil ob stalno naraščajoči intenzivnosti na ključnih točkah kronan z nič manj kot čudovitimi vrhovi in tako spominjal na pesnitve postrock zasedb tipa Godspeed You! Black Emperor, a seveda z avtoričinim lastnim pridihom klasičnega roka in metala. Te nepretrgane, večplastne sekcije so bile občasno upočasnjene in pospremljene z Mendozinim petjem, ki pa je tako po besedilih kot po izvedbi odražalo prvotne generične poteze performansa. A vokalni deli, kolikor niso primaknili dodane vrednosti nastopu, so k sreči predstavljali le relativno kratek obvoz od načeloma odličnega instrumentalnega nastopa.

Tretji v popoldanskem programu Kluba Cankarjevega doma je bil norveški kitarist in skladatelj Kim Myhr, ki je na festivalu predstavil material iz svojega prihajajočega dolgometražca Sympathetic Magic – 70-minutnega albuma, ki je konceptualno zasnovan kot poklon skupinskim ritualom. Z dokaj obsežnim bandom, ki je med drugim vključeval štiri kitare, je nudil neprekinjeno glasbeno potovanje, kjer si noben posamezen sestavni del ni prisvajal preveč pozornosti in so se inštrumenti skupaj zlivali v nežno, nekoliko psihedelično izkušnjo. Glasba je čez podlago nekaj precej dobrih basovskih linij venomer ohranjala približno isto vzdušje. A četudi se je bilo posledično možno hitro izgubiti v mislih med samim nastopom, so bili vsi elementi, od blagih sintov do Kimovega brezbesednega petja, na pravem mestu in primerni gradniki zasedbine svetle, obredne glasbe.

Dogajanje se je nato prestavilo v Park sveta Evrope, kjer je svoje mesto na odru pri starem drevesu zasedel tolkalski ansambel pod vodstvom Domna Cizeja in tudi dotična deveterica glasbenikov je izvirala iz Inštituta .abeceda. Skupaj so izvedli kompozicijo Stream Ø Stem Revision, ritmično razgibano in na splošno všečno skladbo. Izstopal je del s ploskanjem, pri katerem je deveterica odložila tolkala in privlačen ritem nadaljevala z rokami.

Pozornost občinstva se je nato usmerila proti glavnemu odru, kjer so nastopili Fire! Orchestra. Mednarodni novojazzovski kolektiv je zasnovan na ideji »aktivnosti, osnovane na skupnosti«, v sklopu katere se skupini na nastopih pridružijo lokalni glasbeniki. Spričo koncepta tako koncert vsakič izpade drugače. Tokratni rezultat je bil dinamičen in presenetljivo raznolik performans, katerega začetek je v ospredje pretežno postavljal električno kitaro, ki je bila povezovalna točka večine aktov dneva. Skupina je v uri in pol vodila posebno, nepojenjajočo energijo, hkrati pa je proti koncu pustila prostor bolj senzualnim delom, kot je bil komad Crystal Fire, edini s pevsko točko. Ta nas je docela očaral in lepo zaključil skupinin nastop.

Po polurnem oddihu sta bili naslednji na vrsti Freekind, duo hrvaške pianistke in vokalistke Sare Ester Gerdelj ter slovenske bobnarke Nine Korošak Serčič. Njuna znamka neosoula je bila od vseh ostalih nastopajočih na festivalu morda žanrsko še najbolj tuja, hkrati pa najbolj zasnovno generična. Kot močno dramatičen stilski in vzdušni preobrat od prejšnjega Fire! Orchestra je duo nudil, vsaj za svoje žanrsko polje, dodelan, a sicer dokaj enoznačen, in ob upoštevanju energije prejšnje skupine, nezanimiv nastop.

Za zaključni akt večera in hkrati letošnjega festivala, smo se nekaj čez enajsto vrnili nazaj v Klub, kjer je nastopal kantavtor in kitarist Bert Dockx s svojo skupino Ottla. Kakršnakoli zaspanost, ki se je še držala občinstva, je bila hitro izničena v luči skupininega eksplozivnega performansa, ki se je že s prvim komadom zapisal kot najbolj dovršen in zanimiv glasbeni akt večera. Saksofon in klarinet sta predstavljala odlična dvojnika Dockxovemu mojstrskemu igranju kitare, ta pa se je v evforičnem drvenju skozi glasbo tako vpeljal v nastop, da je na koncu vsake skladbe brisal pot s čela in se zadihano pripravljal na naslednji baraž. Dockxovo vsestransko obvladovanje inštrumenta je poneslo večer na popolnoma drugačno raven, kot je bilo za pričakovati, in vsekakor predstavlja najbolj zapomnljiv in hvalevreden nastop v sklopu zadnjega dneva festivala.

Avtor naslovnice: Miha Fras