Kino Šiška, Ljubljana, 6. 5. 2025

Pred približno tednom dni smo se odpravili v Kino Šiška, da bi ujeli argentinsko glasbenico Juano Aguirre, ki se je ponovno koncertno mudila v Sloveniji. Tudi tokrat jo je čez Atlantik poneslo sodelovanje z Drugo godbo. Premierni nastop na evropskih tleh je Juana izvedla spomladi leta 2022, ko je ob boku maroško-francoske zasedbe Bab L'Bluz zasedla šišensko Katedralo. V intervjuju za Radio Študent je takrat povedala, da je obisk Evrope vznemirljiva priložnost tudi zato, ker je celoten projekt zanjo precej svež in je kot Juana Aguirre komaj začela nastopati. Prej je glasbenica odre zasedala denimo v kolektivu Churupaca, katerega glasbena mešanica raznolikih latinskoameriških, balkanskih, klezmer in še katerih drugih vplivov zveni zelo vzneseno.

Šestega maja pa je iz dvorane Komuna velo povsem drugačno vzdušje. Juana Aguirreje z vokalom in kitaro nastopala z Ignaciem Cruzom s kitaro in sintetizatorjem. Zbralo se nas je ravno toliko, da je prizorišče prijetno migetalo in da smo se ob vsem tem lahko še vedno držali vsak zase. Vsak v svojem mehurčku in svojem notranjem svetu. Prisotna telesa so se potopila v zvočno vodovje, misli pa so vandrale po svoje.

Recenzentki je bilo v užitek poslušati dodelano popotovanje po skladbovju Juane Aguirre, ki je tisti večer predstavljala tudi veliko materiala z novoizdane plošče anónimo. Vseeno sta si z Ignaciem dovolila odjadrati v razpotegnjene dele posameznih komadov, ki so v primerjavi s studijsko verzijo zazveneli še bolj sanjavo. Skoraj vsako od skladb sta oplemenitila še z outrom, ki se je prevalil v naslednjo pesem z uvodom, v katerem sta prav tako sproščeno bdela v maščovju dolgih sintetiziranih zvokov. Ogrela in oblila nas je čista melanholija. Občudovanje je požel tudi Juanin glas, s katerim je spretno brodila skozi glasbeno goščo. Po bučnem aplavzu, ki ga je požel zaključni lo_divino, nam je Aguirre za bis ponudila še na suho odpeto skladbo, v kateri se je zaiskrila prisotna surovost in se je lepo pokazal avtoričin vokal. 

Če bi morali koncert opisati z eno besedo, bi se tokratna recenzentka najbrž odločila za izraz tekoče, nekako tako se je pred nami odvijal ta nastop – vse od mehkih prehodov med skladbami do izraznega gibanja Aguirre na odru, usklajenosti obeh nastopajočih in muziciranja, s katerim smo zamišljeno pluli.

Vseeno pa je recenzentki poseben izziv predstavljalo pozorno spremljanje koncerta, ki je bil sicer zvočno izjemno zanimiv, a se je v takšni postavitvi z nastopajočima in matrico vseeno zdelo, da nekaj manjka. Kot da glasba ni mogla povsem zaživeti, ker je niso v celoti izvajali ljudje. Četudi umetnici tehnologija omogoča svobodno izražanje in solistično ustvarjanje glasbe na način, ki ji dodeli precej nadzora, se ob tem morda nekaj tiste čarovnije, ki ljudi vedno znova privablja na obiskovanje koncertov, vendarle izgubi. Ob tem pomislimo, da bi bilo morda tokratni koncert najboljše spremljati kar z zaprtimi očmi. Toda po koncu tega enournega doživetja se je ne glede na vse obdržal občutek pristnosti in radostne podpore umetnici, ki si s solističnim projektom počasi utira pot.