Kamizdat rentgen: Eyal Talmor, Ribeiroia, Gašper Torkar
Klub Gromka, Ljubljana, 18. 12. 2025
V četrtek, 18. decembra, se je v klubu Gromka na Metelkovi odvil zadnji letošnji koncert cikla Kamizdat rentgen, na katerem so tokrat nastopili Gašper Torkar, Eyal Tamor in Ribeiroia. Rdeča nit, ki je ustvarjalce povezovala, je njihova praksa elektronske glasbe v vsej eksperimentalni širini. Čeprav je operacijski sistem in morda tudi produkcijski program isti pri vseh treh, je hitro postalo jasno, kako veliko vlogo pri ustvarjanju glasbe ima posameznikov lasten sistem vrednot in estetike. Trije nastopi so seveda prikazali tudi različne pristope in uporabljene tehnike ter uravnoteženo in premišljeno programiranje ustvarjalcev.
Prvi je pred prenosnik stopil veteran elektronske scene Gašper Torkar, varovanec založbe Kamizdat in tudi nekdanji klubski maratonec. Recenzent se ne spomni, kdaj ga je nazadnje slišal v živo, zagotovo pa je od tega minilo vsaj kakšnih osem let. Toda v četrtek je njegov koncert vsaj za pisca predstavljal pomemben opomnik, da čeprav vsake toliko časa izgine s klubskega radarja, Torkar še vedno prepričljivo, resno in premišljeno premetava in melje sample. Njegov set je bil nedvomno umetniško dovršen, tako da so tudi med poslušalci kasneje vznikala vprašanja o njegovem procesu oziroma kako počne to, kar počne. Tudi vizualna podoba je z vijoličnimi lučmi in meglicami glasbo dodatno podprla in ustvarjala transcendentalno koncertno izkušnjo.
Nastop je Torkar razvijal v relativno hitrem tempu, sprva s široko razprtimi plastmi zvoka, prepredenimi z razrezanimi in procesiranimi vokali, ki so glasbi dajali občutek svetlosti. Presunljivo je uspel iz nečesa tako mrtvega, kot je prenosnik, izvleči nekaj tako živega, pri tem pa je glasba mestoma zvenela povsem organsko. Tudi povedni lok samega nastopa je bil premišljeno zastavljen in nas je popeljal od začetne svetlosti v temačno, industrijsko in z basom obteženo sredinsko sekcijo, ki ji je sledila počasna dekonstrukcija in skoraj spektralen zaključek.
Po kratkem premoru je set začel nemški eksperimentalni glasbenik Eyal Tamor. V opisu dogodka so izpostavili, da Tamor z eksperimentiranjem in presunljivimi zvočnimi performansi raziskuje vpliv zvoka na posameznika ali družbo. Glede na to široko oznako si je v resnici težko predstavljati konkretno vsebino nastopa. Med koncertom kakšnih nepredstavljivih rezultatov tega eksperimentiranja pravzaprav ni bilo, pa tudi sama vsebina ni bila tako razdelana, kot bi morda pričakovali. V nasprotju s Torkarjem je Eyalov nastop zvenel veliko manj drzno. V kontekstu programa je bilo to smiselno, saj so predhodno eruptivnost nadomestile precej manj slikovite in počasi razvijajoče se ideje. Celoten set je bil tudi veliko temačnejši, bolj basovski in je potekal veliko linearneje. Zaznamovala pa ga je tudi raba sampla ubiralke, morda nekakšna kora ali kitara, ki je v spomin takoj priklicala videoigričarsko emulacijo klišejske zvočnosti daljnega vzhoda. Vprašanje, na katerega ni objektivnega odgovora, je, zakaj je med nešteto možnimi zvoki ustvarjalec izbral ravno tega. Če si odgovorimo, da mu je morda preprosto všeč, potem izgubimo možnost, da argumentiramo, da je želel zgolj poustvariti duhovno izkušnjo in klub za nekaj časa spremeniti v tempelj, v katerem je zvočni kod v osnovi enak, le da nosi obleko eksperimentalizma. Skratka, nastop ni zares upravičil količine časa, ki si ga je zanj odmeril ustvarjalec.
Koncertni večer je nato s predstavitvijo svojega prvenca Limerence zaključila mlada ustvarjalka Ribeiroia. Tako po vzdušju kot tudi zvočno je zaključno dejanje prineslo katarzične občutke lahkotnosti, čeprav je s setom mestoma predstavila tudi bolj kontemplativne, zgoščene in temnejše odseke. V posameznih kompozicijah smo slišali, da ustvarjalka izhaja bolj iz strukturalističnega pristopa namesto izključno iz poudarka na zvenu in zvočnih teksturah. V tem kontekstu je bila njena glasba od vseh treh nastopajočih še najbolj melodična ali funkcionalno harmonična.
Melodije je Ribeiroia zankala v smiselnih sekvencah, čeznje pa nato navezovala različne zvočne dogodke, plod mešanja številnih tehnik procesiranja. Čutili smo tudi jasen utrip glasbe kot izkaza njenega potenciala za plesnost. Zanimivo je bilo opazovati tudi umiksanje vokalov, ki sicer na koncertu nikoli niso prešli v ospredje, so pa z naravno nepopolnostjo tako kot pri Torkarju v glasbo vnašali podton človeškosti. V primerjavi s predhodnikom je Ribeiroia set zaključila precej hitro, toda ne odrezavo. Predvsem zaradi igrivega in konsonantnega ustroja glasbe se je zdelo, da bi lahko nastop trajal dlje. Res pa je tudi, da je bila ura že precej čez polnoč in da je ustvarjalka kljub kratkosti z materialom popolnoma prevzela obiskovalce.
Zaključimo lahko z mislijo, da je koncertni večer kot celota ponujal izjemno veliko za vsakogar. Tri različna ustvarjalna izhodišča, utemeljena na primerih posameznih nastopov, so prikazala, kako lahko v bolj ali manj podobnem infrastrukturnem okviru ustvarjalci zgradijo popolnoma drugačne svetove. Čeprav je bila zadnja letošnja, si ta produkcija založbe Kamizdat zasluži prav tolikšno pohvalo, kot si jo je prva lanska.
Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
![Naj tuja Tolpa bumov 2025 – Ciśnienie: [angry noises]](/sites/default/files/styles/thumbnail_grid/public/2026-01/cisnienie-angry-noises.jpg?h=b044a8f9&itok=zcLZs1W1)
Dodaj komentar
Komentiraj