Kino Šiška, dvorana Komuna, Ljubljana, 2. 2. 2024

V petek, 2. februarja, se je dvorana Komuna v ljubljanskem Kinu Šiška prelevila v prostor, v katerem so bile obiskovalke in obiskovalci hote ali nehote del intimnega, toda intenzivnega rituala. V svet svoje godbe sta nas popeljali rusko-italijanska kantavtorica kariti ter italijanska multiinštrumentalistka in skladateljica Lili Refrain.

Na oder manjše dvorane Kina Šiška je prva stopila kariti, v Italiji živeča umetnica ruskih korenin. Ljubljanski publiki se je 15. junija leta 2022 že predstavila v sklopu cikla koncertov Poletje v Šiški, dva dni prej pa smo jo gostili tudi na Radiu Študent, v oddaji Samotni potnik. Takrat je ob pogovoru tudi v živo predstavila svojo glasbo, tokrat pa je nastopila na dan izida svoje nove plošče Dheghom. 

Godbo tržaške kantavtorice, katere ime v starocerkveni slovanščini pomeni žalovati, bi lahko označili za ambientalni folk, s katerim želi poslušalce posrkati globoko v atmosferičnost. V kompozicijah tematizira katarzo, žalovanje in izgubo, zaradi temačnega zvoka pa jo lahko postavimo ob bok denimo italijanski škrlatni doom zasedbi Messa in švedskemu neofolk in metal projektu Grift. Aktualno ploščo Dheghom je premierno predstavila občinstvu, na njej pa govori o rečeh, ki jih morebiti ne razume povsem, a se ji ob njih poraja veliko občutij.

Na koncert smo se odpravili popolnoma nepripravljeni, ne da bi vedeli, kakšna godba nas čaka, s tem pa smo sebe in nastopajoče nekako odrešili kakršnih koli pričakovanj, ki bi morala biti izpolnjena. Podali smo se torej v neznano, v zvoke distorzirane kitare, analognega sintetizatorja in avtoričinega pravljičnega, mestoma srhljivega vokala. Nemo in mirno smo v pričakovanju poslušali, recenzent pa si je sproti ustvarjal predstavo o nastopajoči glasbenici.

Kariti je v dvorani ustvarjala lebdeče dronovsko vzdušje, ki pa je iz komada v komad postajalo vse bolj enolično. Repeticija je neredko del ritualističnega momenta, toda kljub menjavam med sintetizatorjem in kitaro ter navkljub spremljavi kitarista, čigar headbanganje ni izpadlo skladno z glasbo in našim doživljanjem, je to ponavljanje doseglo plafon, ki ga umetnica ni zmogla preseči. Bili smo na trnih, čakali smo zvočni razvoj, dodatno bas linijo, nekaj. Mogoče smo čakali vrhunec, toda ta se je venomer izpel v predolgo odzvanjajoči distorzirani ton, ki je najbrž služil povezovanju med skladbami. Ni učinkoval, večinoma je bil samo mučno predolg. Občasno ga je prekinil aplavz in publiki vlil občutek vsaj nekakšnega zaključka. Kariti nas je izzivala in držala v šahu, toda nikoli nam ni namenila dovolj prostora, da bi nas glasba lahko popolnoma prevzela.

Proti koncu njenega nastopa smo se počutili konkretno na robu, dvorano pa smo med premorom zapustili z občutkom, ki ga lahko opišemo ne kot under- ali over-, temveč samo kot -whelming. Koncert je bil soliden, kajti kariti ima zaradi lepo zvenečih inštrumentalov in magičnega vokala, ki nas spomni tudi na glas vokalistke belgijske zasedbe Hooverphonic, velik potencial, da občinstvo začara. Vendarle pa katarze prisotni na ritualu vsaj v koncertni izkušnji na koncu nismo dosegli. Ob poslušanju posameznih komadov zunaj koncertnega okolja kariti zveni prijetno, celovečerni, koncertni format pa je med kontemplacijo vzbudil misel, da bi vokali in inštrumentali v polnosti zaživeli v sodelovanju z dodatnimi glasbeniki, ki bi potencial avtorice znali dodobra izkoristiti. Morebiti pa smo bili samo preveč željni zadovoljitve. Morda je bila prav odsotnost katarze namen glasbenice.

V drugem delu koncerta smo se v dvorano vrnili z željo po dokončni potešitvi ritualističnih pričakovanj, v katere nas je potegnila kariti. Na odru smo v družbi looperja, bobna, kitare in sintetizatorjev zagledali v črno oblečeno pojavo s črno poslikanim obrazom – italijansko multiinštrumentalistko in skladateljico Lili Refrain. 

Muzičistka iz Rima je v naših krajih nastopila konec leta 2022 skupaj s Heilung in Eivør v dvorani L56 v ljubljanskem Litostroju. Glasbo ustvarja v živo s tehniko unt in brez uporabe računalnika ali vnaprej posnetih tejpov. Njena glasba preči žanre, opišemo pa jo lahko kot edinstveno glasbeno kuliso strašljivega gozda, ki ga ne želimo zapustiti. Na aktualni plošči Mana se glasbenica posveča raziskovanju nižjih frekvenc in novih vokalnih tehnik, velja pa omeniti, da poslušanje posnetih skladb poslušalk in poslušalcev ne pripravi na izkušnjo, ki jo doživijo ob poslušanju glasbe v živo. Lahko dodamo še, da na koncertu slišani komentar nekoga o tem, da je želel poslušati nekaj komadov, da bi si ustvaril idejo, na kakšen dogodek gre, a se je nato ujel v poslušanje cele plošče, zagotovo drži.

Lili Refrain je ustvarila glasbeni ritual, ki bi lahko v trans zamaknjene prisotne brez težav prepričal v žrtvovanje nedolžnega jagnjeta. Že s prvim komadom in intenzivnim dronom je napovedala močan prehod vibracij skozi naša telesa, bobniče in možgane. Enostavno plastenje različnih ritmov na bordun sintovskih dronov. Bobni, ki doprinesejo k skupnostnemu vzdušju. Kitara, ki diši po metalu. Čarobni vokal in intenziteta izvajanja. Smo sploh na koncertu ali je to res ritual?

Če je cilj repeticije ponavljanje kot mantra, se strah pred monotonostjo razblini, neredko pa lahko vztrajno ponavljanje zapre pot dinamičnosti. Tudi minimalistični skladatelji, kot sta denimo Philip Glass in Steve Reich, kljub relativno enostavnemu notnemu materialu dosegajo dinamičnost z raznolikimi ritmičnimi permutacijami ali redkimi, toda smiselnimi harmonskimi spremembami. Poslušalca lahko glasbenik drži v enostavnem, ponavljajočem se materialu tudi s plastenjem različnih inštrumentov in stopnjevanjem intenzivnosti.

Če smo pri kariti dobili občutek, da je manjkal dodaten nivo, je Lili Refrain s svojim loopom to dopolnila, tako da so se med seboj nivoji odlično dopolnjevali, nadgrajevali in ustvarjali akustičen prostor, v katerem bi si navkljub strahu pred tinitusom želeli sneti ušesne čepke in se prepustiti vibracijam iz zvočnikov. Ko je glasbenica izklopila elektroniko in kitare ter nas prepustila zvokom bobna in zapela, smo bili priča vokalu, ki je v odsotnosti mikrofona prepričal tudi sprva neprepričane. Od grlenega petja, preko čarobnih in mističnih vokalov do opernega petja nas je Lili Refrain s svojim glasom in nevzvišeno pristnostjo popolnoma prevzela. 

Okultno vzdušje, ki je vladalo v dvorani, je umetnica med nastopom prekinila z nagovorom občinstva in krajšim pojasnilom, kako z loopanjem v živo ustvarja glasbo. Skremž, je pomislil recenzent. Toda prijetna, človeška energija, ki se ni skladala s slišanim in videnim, ter razlaga, ki se je sprevrgla v improviziran komad, nato pa nazaj v razlago, nas je še bolj prepričala v glasbeničine sposobnosti in karizmo, ki jo premore ob ustvarjanju glasbe v živo. 

Po zaključku koncerta smo ostali brez besed, toda s polno glavo brnečih misli, v transu in zapeljani. Glasba nas bo brez dvoma spremljala na elektronskih skrinjicah, v živo pa bi jo želeli slišati znova in znova. Zadovoljni smo bili, da smo se na petkov večer podali na pot v neznano in Kino Šiška zapustili začarani. Kariti bomo kljub grenkemu priokusu koncerta ob melanholičnih trenutkih poslušali v posameznih komadih, medtem ko nas bo Lili Refrain spremljala tudi ob celovečernih seansah. 

Fotografija: Kino Šiška