Cankarjev dom, 27. 11. 2012

Včeraj se je v klubu Cankarjevega Doma v okviru abonmaja Glasbe Sveta odvil koncert enega najvidnejših eksponentov ter inovatorjev t.i. perzijske tradicionalne glasbe, mojstra godala kemanče Kayhana Kalhorja, ki je prišel v spremstvu mlajšega glasbenika Alija Bahrami Farda na santurju. Kalhor je v intervjuju za naš radio sicer povedal, da se ne vidi kot zastopnik tradicije, vendar je kljub temu med tistimi, ki so svet klasične perzijske glasbe v zadnjih nekaj desetletjih najbolj zaznamovali, po njegovih instrumentalnih in umetniških inovacijah pa se sedaj zgledujejo nove generacije glasbenikov.

Kot v marsikaterih bližnjevzhodnih klasičnih in ljudskih glasbah, med drugim turških in arabskih, ima tudi v perzijski glasbi osrednjo vlogo improvizacija. Le-ta se vrši na skeletu različnih modalnih načinov s predpisanimi načini fraziranja in osnovnega melodičnega karakterja, ki jim pravijo „dastgah“. In tako je bilo tudi včeraj. Kalhor in Fard sta svojo improvizacijsko poetiko in polete domišljije podelila s publiko v več kot uro trajajočem neprekinjenem kosu. Znotraj njega je bilo v grobem prepoznati štiri očitne premike v modusih, ki so jih zaznamovala tudi vznikanja štirih melodičnih motivov, vpletenih med dolge improvizirane pasaže. Vsaj nekaj izmed teh je bilo prepoznati z njune aktualne skupne plošče „I will not stand alone“.

Njuna igra je bila izjemno gibka in se je raztezala od solističnih partov, prek dialoške interakcije do menjavanja ritmično-solističnih vlog in vznesenega unisonega podajanja tem. V vsem tem pa je slišno izstopal Kayhan Kalhor s svojo kemančo, čeprav ne nujno v smislu trajanja in namerne izpostavljenosti. Kalhor namreč premore izredno močno lastno izraznost znotraj perzijskega tradicionalnega idioma in to je bilo včeraj jasno slišati. Nonšalantno in brez kake nastopaške pretencioznosti je na svoji kemanči pričaral neverjetne lirične polete grobih, a obenem skrajno subtilnih in detajliranih fraz, ki so zaradi narave glasbila bogate tudi z alikvotnim resoniranjem. Tokrat je igral na posebej izdelano basovsko različico kemanče, ki tonski spekter razširja še rahlo nižje, nekam v območje violončela.

Celoten koncert dramaturško nikakor ni bil hierarhično določen in tudi Ali Bahrami Fard je imel več kot dovolj prostora za svoj zvočno bogati prispevek. Vendar vsaj po mojem mnenju ni bil niti približno toliko zanimiv kot Kalhor. Mogoče je temu botrovala povsem drugačna narava instrumenta, a njegov basovski santur je glasbo pogosto odpeljal v bolj razkošna, malodane baročna območja, ki se bolj neposrednemu lirizmu Kalhorja niso vedno najbolje podala. Perzijska glasba, kot smo ji prisluhnili včeraj, je v svojem izhodišču monòdična. Vendar je santur s svojimi več kot osemdesetimi zvenečimi strunami ustvarjal precej gosto harmonsko podlago, kar je pri dastgahih z več očitnimi mikrotoni ustvarjalo fascinantne resonance, medtem ko je v bolj striktno molovskih modusih na trenutke delovalo rahlo zadušljivo.

Celoten lok koncerta in njuna medsebojna igra sta bila vseskozi impresivna, neprestano prepletanje pa je ohranjalo dogajanje v konstantnem zagonu. Slišati je bilo pristno improvizacijsko čuječnost, kjer nihče od nastopajočih ni niti za trenutek preklopil na avtomatsko preigravanje. In to znotraj katerekoli glasbe še zdaleč ni samoumevno. Ravno v tej gibkosti in konstantnem brbotanju se je tako pred nami odstrla živa in utripajoča poetika njune izraznosti, onkraj jasnega naslanjanja na tradicionalne glasbene forme. Kljub suvereno odigranem in relativno dolgem setu pa je z vztrajnim ploskanjem poslušalstvo izvabilo še dodatek v obliki miniaturnega povzetka ene izmed tem, ki smo jo slišali že v glavnem delu.