Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 15. 4. 2025

Jazz improvizacijo je težko definirati in ocenjevati. Poleg osnovne razlage, ki predstavi zvrst kot sosledje spontanih melodičnih solov oziroma medinštrumentalnih navez, je njeno dojemanje v temelju precej subjektivno. Ko poslušalec zbira misli o zvokih, ki se razvijajo, prepletajo, izpodrivajo in vijejo do njegovih ušes brez vnaprej postavljenega sistema logike ali standardne strukture, je prisiljen, da se glasbi prepusti in vsak nov primer improvizacije dojema kot ločeno entiteto, v kateri lahko gradi svojevrstne sisteme presojanja slišanega. Kakršna koli pričakovanja lahko tako tovrstnemu koncertu odvzamejo čar edinstvene gradnje.

»Slišali boste legende sveta improvizacije in virtuoznosti« in »pričakujete lahko energičen nastop, poln ekspresije in izvirnosti« sta bili promocijski gesli, ki sta javnost vabili na zaključni koncert cikla Cankarjevih torkov z naslovom Léandre / Harnik / Kaučič. Pod vtisom teh gesel in splošne prepoznavnosti legendarnosti nastopajočih izvajalcev, ki jih je recenzentka povzela iz zapisov vtisov drugih glasbenih ocenjevalcev ali iz zanimanja za improvizacijsko sceno na splošno, se je na torkov večer, petnajstega aprila, podala na popotovanje po labirintu hodnikov Cankarjevega doma. Skozi zatemnjene kletne prostore jo je vodil cilj, da najde Klub CD in tam za dobro uro prisluhne danes že skoraj kultnim ustvarjalcem.

Ko je po napotkih prijaznega garderoberja vstopila v dvigalo, ki jo je popeljalo do koncertne dvorane, so jo prevevale misli, da si je za dani koncert morebiti dopustila postaviti previsoka pričakovanja o nepredstavljivo dobrem koncertu in o improvizaciji na nivoju, ki ga doslej še ni doživela. Ko je prispela na cilj in so se vrata dvigala zanjo zaprla, so vse te misli skupaj s premlevanimi, vnaprej postavljenimi merili ostale za zaprtimi vrati. Zavzel jo je intimno oblikovan prostor s stoli in malimi mizami, ki so strmele v oder, poln inštrumentov. Na terasi je bil odprt bar, in kot je značilno za jazz dogodke v Ljubljani, so ga v zadostni meri obljudili vinčkarji, ki so nadaljnjo uro koncerta bržkone dojeli kot spremljavo k večerni pijači. Ko se je bližal začetek koncerta, je bila recenzentka opomnjena, da nam prehitro sklepanje in predvidevanje lahko zamegli pogled in postavi napačna pričakovanja. Koncertno sobo so namreč napolnili poslušalci poznih srednjih let praznih rok in treznih glav, pripravljeni na osredotočeno poslušanje, le eno od miz pa so napolnili kozarci.

Ko je ura odbila osem zvečer, so se luči zatemnile, publika je potihnila, na toplo osvetljeni oder pa je stopila napovedovalka in s kratkimi življenjepisi naznanila nastopajoče. Prva je bila kontrabasistka Joëlle Léandre, pionirka na področju sodobne improvizacije, ki kontrabas zna postaviti v glasbeno osprednje. Drugi od izvajalcev je bil slovenski publiki dobro poznan Zlatko Kaučič, ki je poleg svoje vloge bobnarja in tolkalca podkovan tudi v vlogi pedagoga, njima pa se je pridružila še avstrijska klaviaturistka Elisabeth Harnik. V tej zasedbi glasbeniki niso ustvarjali prvič. Kaučič in Harnik sta leta 2023 izdala album posnetkov njunega nastopa z naslovom One Foot In The Air, ki ga je istega leta recenzentski kolega Mario Batelić označil za »vzneseno in poglobljeno muziciranje na širokem glasbenem spektru«. Kot taista koncertna trojica so Léandre, Harnik in Kaučič leta 2023 nastopili na odru festivala Artacts v St. Johannu na Tirolskem, posnetke teh preigravanj pa so objavili tudi v obliki albuma z naslovom Live at St. Johann.

Uvodni nagovor se je zaključil s podatkom, da se koncert snema in nagajivim namigom, da lahko tudi iz teh posnetkov pričakujemo kakšen album. Po kratkem aplavzu so člani ansambla stopili na oder in takoj začeli ogrevati svoje instrumente, nato pa počasi začeli razvijati spontano melodične linije. Mirnemu uvodu, v katerem sta Harnik in Léandre uporabili klasične tehnike igranja in zvočno spominjali na precej tradicionalen jazz, ki ga je prekinilo le eksperimentiranje Kaučiča na bobnarskem setu, je sledila prva eksplozija zvoka. Léandre je v za njo značilni tehniki vertikalnega drgnenja strun ustvarjala brnenje, ki bi ga najlažje opisali kot brnenje roja mnogoterih sršenov. Zvok je vzbudil občutek tesnobe in panike, a je zaradi šokantnosti in veličine hkrati v celoti pritegnil našo pozornost. Harnik je istočasno pospešila premike svojih prstov in bolj strumno udarjala po tipkah klavirja.

V naslednjih slabih petdesetih minutah se je ta dinamika med mirnim in sunkovitim preigravanjem, med grajenjem in rušenjem zvočnih enot ter med pomirjujočimi in stimulirajočimi občutji poslušalcev izmenjevala v skoraj načrtovanem poteku. 

Na odru smo čez čas zaznali dinamiko, v kateri sta se Harnik in Léandre postavljali v ospredje in med seboj komunicirali, da sta ujeli primerno zvočno razmerje. Kaučič je bil iz te naveze izključen, velikokrat je nosil samo podporno vlogo. Recenzentka si je takšno strukturo pojasnila s Kaučičevim pedagoškim ozadjem, ki mu po toliko letih predajanja znanja in poslušanja različnih stilov igranja ter novih eksperimentov na glasbilih omogoča največjo fleksibilnost v trojici. Zdelo se je, da za svoje spremljanje in kasneje tudi nastop sola njunih signalov sploh ni potreboval. V preigravanju je tako med koncertom občasno presenetil tudi soglasbenici, kar smo opazovalci lahko zaznali po presenečeni obrazni mimiki Joëlle Léandre. V teh navideznih odrskih dinamikah je ustvarjalcem uspelo izvesti pritegljiv koncert, ki je z uigranostjo izkazoval skupno zgodovino tria. Koncert so zaokrožili še prosto-zvočna melodičnost, dinamičnost in za poslušalca zanimivo raziskovanje vokala in inštrumentarija.

Zvok je oblil ves klub, ki se je izkazal kot popoln prostor za tovrstno muziciranje. Dosegel je vsak kotiček zatemnjene, v rdeč žamet odete dvorane, ki ga je vsrkala ravno dovolj, da se je zmehčal, postal udobnejši in vsakega od pozornih poslušalcev vabil k prepustitvi toku in uživanju v slišanem. Dlje kot je ta zvočna kulisa vztrajala, bolj se je recenzentki dozdevalo, da so pričakovanja, ki jih je pustila v dvigalu, vendarle imela nekaj teže. Ugotavljala je, da se res nahaja na koncertu najboljše improvizacije, ki jo je doslej slišala. Kljub zavedanju, da je bil to njen prvi daljši koncert proste improvizacije, ki ga je spremljala v živo, in da se je na koncert podala brez poglobljenega znanja o izvajalcih, so jo vse njej neznane igralne tehnike, vsi prepleti zanjo novih zvokov in celotno dinamično širokospektralno vzdušje, ki so ga izvajalci ustvarili v dvorani, popolnoma očarali. Ko se je sprožil zadnji aplavz in se je iz transa vrnila med publiko, jo je presenetilo dejstvo, da je med zavzetim poslušanjem zmotila potek časa-prostora. Koncert, ki je zanjo trajal le slabih dvajset minut, se je v resnici že zaključeval in trajal precej dlje.

Po prižigu luči, je čar, ki ga je recenzentka opazila med koncertom, hitro ugasnil. Obiskovalci so se ponovno porazdelili med barom na terasi, mizo s promocijskim materialom in zgoščenkami ter različnimi kramljajočimi krogi, sama pa je začasno le obsedela s svojimi vtisi in glavo, polno misli. Ko se je končno odločila, da je bil čas za odhod, in se podala v dvigalo, se je znova srečala s pričakovanji, ki pa so bila tokrat vsa zadoščena in dosežena. 

Pot do doma je nadaljevala v premlevanju predkoncertnih misli, tokrat z novim pogledom na slišano. Koncert je bil izvrsten prav zato, ker je vanj vstopila s prazno glavo, brez pričakovanj ali globokega poznavanja značilnosti nastopajočih. Če bi se predhodno izrazito vanje poglobila, je tehnike nastopajočih ne bi tako presenetile in prevzele, kajti glasbeniki jih glede na kilometrino niso izvedli prvič. Prav tako bi ji predhodna poslušanja daljših improviziranih koncertov v živo lahko pripravila strožjo lestvico ocenjevanja. Do časa, ko je prispela do svojih vrat in vanje vtaknila ključ, je bila že prepričana, da se s svojimi uvodnimi mislimi strinja. Koncert tega večera jo je navdušil, ker se mu je lahko v celoti prepustila in so jo spontani zveni vsakič znova spodbudili k unikatnemu razmišljanju o slišanem. 

Odpoved: Ob koncertu francosko-avstrijsko-slovenskega ansambla, ki so ga sestavljali Joëlle Léandre, Elisabeth Harnik in Zlatko Kaučič, se je na večer preteklega torka, 15. aprila 2025, v zvočno pogojeni trans spustila Tinkara Meterc. Še zdaj ni prepričana, če se je zares vrnila.

Več o dogodku 

Več o letošnjih Cankarjevih torkih