foto: klub baza

Prulček, Ljubljana, 15.12.2017

Petkove večere ljudje smatramo kot idealne za potencialno pijančevanje, žuranje in vsesplošno razgrajanje. Pred trpljenjem z mački nas brani okrilje vikenda, s katerim si lahko brez slabe vesti vzamemo kakšen dan ali dva za regeneracijo. Vikendaško dogajanje v Ljubljani pa se ne suče le v vrtincu brezglavega žuranja. Kulturni dogodki se vrstijo tudi izven kroga plesnih klubov, underground eventink in glasnih koncertov, vendar se ti običajno dogodijo v obliki repertoarjev stroge klasične glasbe ali umirjenih tonov jazzovskih standardov. Seveda obstajajo tudi dogodki, ki ponujajo nekaj vmes, in ti ob kakšnih posebnih petkih še najbolj zaležejo. Prejšnji petek smo tako obiskali koncert vipavske četverice Mart, ki je svojo kategorijo nekam-vmesne glasbe predstavila obiskovalcem bara Prulček.

Ko se nam je uspelo skozi mokro Ljubljano končno prebiti do Prulčka, nas je lahko najprej presenetilo majhno število obiskovalcev. Vendar je bil strah, da bo morala četverica zaigrati le pred recenzentom in dvema lokalnima pijančkoma, hitro utišan. Prav na hitro se je majhen prostor namreč lepo zapolnil s poslušalci glasbe, ki jo je na trenutke kar težko kategorizirati. Ni mogoče preprosto trditi, da je Mart navadna jazzovska četverica ali tipična rockerska zasedba ali kaj podobnega, prav tako pa njihova glasba stilsko preveč skače, da bi jo lahko enostavno umestili pod dolgočasno oznako inštrumentalni rock. Mart je tako le energična in dinamična zasedba v postavi pianista Roka Velikonje, kitarista Rama Cunte, basista Jana Peljhana in bobnarja Nejca Franca.

Z udarnim začetkom so Mart nakazali pot, po kateri naj bi peljali obiskovalce tokratnega koncerta. Te poti pa nikakor ne bi mogli primerjati s kako dolgo, enolično in dolgočasno cesto. Mart si namreč pot utirajo brez pomoči zemljevida ali dandanes navigacijske naprave in tako nas k cilju peljejo po vseh možnih ovinkih. Njihov dinamičen in glasbeno raznolik set, domiselnost in virtuozno preigravanje preprosto uničijo kakršnokoli koncepcijo enoličnosti. Slišati je bilo prijetne in zasanjane postrockerske uvode, kromatične melodične premike in sinkopirane ritme, ki so občasno povlekli tudi že v sozvočje matematičnega rocka.

Med večernim repertoarjem je postalo jasno, da zasedbe Mart nikakor ne bi bilo primerno vtikati v predalčke kakšnih pretenciozno-akademskih jazzovskih ansamblov. Prikazan karakter nastopajočih izžareva preprostost, humor, na trenutke celo sarkazem. Z neumestnimi pripombami, šalami in medsebojnim prerekanjem nam četverica predstavi podobo skupine, ki zgolj rada ustvarja energično glasbo brez kakšnega globljega pomena. S tem seveda ne želimo reči, da bi tokratni set ali splošneje njihova glasba delovala … recimo plebejsko. S kompleksnimi aranžmaji, s kakršnimi se ponašata denimo skladbi Inner Whale ali Kaligula, se Mart namreč izkažejo kot talentirani ustvarjalci večplastne inštrumentalne glasbe.

Slabšo plat tokratnega večernega nastopa pa gre morda očitati kar samemu prostoru bara, ki zvokovno ni prenesel nekaterih Martovih močnejših razpaljotk. Izrazite zvočne čistoče, kakršne smo vajeni z njihovih studijskih posnetkov ali koncertov ob kakšni drugi priložnosti, ta večer ni bilo slišati. Kljub takšnim razpokam v cesti pa so nas Mart uspeli pripeljati do cilja kar se da brez spotikov. Tokratni koncert bo tako v spominu ostal kot dovolj prijetna izkušnja, da nas tudi dež, ki nas je spremljal na poti domov, ni mogel zares zmotiti.