Pogon kulture, Reka, Hrvaška, 16. 9. 2024

Od Delte prek Riječine v Sušak in dalje do hotela Neboder je kratka šetnjica. Če seveda ne zajebeš. K sreči je bila možnost skreniti s poti na pretekli ponedeljkov večer veliko manjša, ker so z več strani kapljali bistrški prijatelji glasbe in popravljali izgubljene someščane nazaj na prava pota, medtem ko so nekateri od njih pozabili vstopnico na parkirišču v avtu. Jovo na novo. Grunge legende Mudhoney v Rijeci! je pisalo na vstopnici, ki je naslavljala prvi postanek trdoživih Seattlečanovv prestolnici Primorsko-goranske županije. Šest let po zadnjem obisku v zagrebški Močvari je tokratna turneja oznanjala povratek Mudhoney najprej v nedeljo v zagrebško Tvornico kulture, dan kasneje pa v reško podružnico Tvornice – Pogon kulture. Da se je pred bivšim klubom Stereo, sedanjim Pogonom, ob času zbirala le peščica ljudi, lahko najverjetneje pripišemo relativno zgodnji časovnici za reške koncerte. Zunanji vonj po benzinuje v preddverju zamenjal zvok po Kerozinu Albinijevih Big Black, odrje pred malo zasedlo dvorano pa so zasedli turnejski izbranci Mudhoneyjev – Søwt.

Mlad kvartet iz nizozemskega Eindhovna svojo glasbo rad imenuje nojz pop. Bobnar, basistka in dva kitarista, od katerih si zadnji trije predajajo vokalne vložke, na turneji predstavljajo letošnji kratki album Things That Rhyme With Pain in lani izdani dolgi album Kids Hurting Kids. Oba izdelka sta izšla pri založbi Bagdaddy Records, ki skrbi denimo tudi za belgijske nojzerje Youff. Po slišanem in videnem se Søwt neradi vežejo na enoličje v glasbi, puščajo si precej manevrskega prostora, da njihovi aranžmaji ne glede na dolžino komada dosežejo namen. Napram debiju Junkie's Boneyard, ki koplje po bolj centralno evropskem nojz rocku, takemu, ki ob vsej napetosti in agresiji rad zapade tudi v emo frustracije, prizadetost in apatijo, se zdi, da nov material na prejšnjih temeljih raziskuje tudi zapuščine neodvisnega rockovstva devetdesetih let prejšnjega stoletja. 

Na tretjine razparceliran vokalni doprinos preklada spevnost na kričanje, harmonije na šepetanje. Søwt so domači v lovljenju feedbackov v kitarskih dvobojih v stilu Sonic Youth ali Built To Spill, shogazerskem nagonu in grungeu v stilu Dinosaur Jr., po drugi strani z distorziranimi breakdowni posujejo čustva s hrupom kot Rodan in razgibavajo indieneskladja kot Karate, ki se mimogrede čez mesec dni vračajo z novim albumom po dvajsetih letih. Søwtso kljub nekaterim tehničnim zapletom izpadli kot suveren živ bend, s konkretnim šusom in intrigantno vsebino, ki ga velja spremljati v bodoče.

Mudhoney so že davno opravili test časa. Nastopaštvo je briga za druge, njihova iskrenost v obrti, ki jo opravljajo, pa nikakor ni vprašljiva. Ko se Arm, Turner, Peters in Maddison okitijo z inštrumenti, to pomeni začetek koncerta na daljše proge. V tistem trenutku se je Pogon kulture zapolnil do zadnjega mesta. Fino je začeti na začetku, bilokaj s šestintridesetletnegadebitantskega kratkega albuma Superfuzz Bigmuff gre skozi. Ponedeljkov uvodni napev je pripadel komadu If I Think,ki se je prevesil v Move Under, lanskoletno searchanddestroyjevsko Stooges vibro,zapisano na albumu Plastic Eternity, ki ga predstavljajo na tokratni turneji. Kar pa je daleč od tega, da bi Mudhoney preigravali le novejše komade. Lista je zajemala pravzaprav iz vseh obdobij delovanja. Umešani so bili novi med stare in obratno, hitrejši med gruvaške. 

Mudhoney od prvega komada dalje ponujajo nerafinirano rockenrolovstvo, ki ga v odlični kondiciji vseh članov iz komada v komad le stopnjujejo. Na tem terenu znajo vedno znova presetiti, ne glede na videno število njihovih koncertnih obiskov. Armov glas je, neverjetno, prav tak, kot ga slišimo trenutno v ozadju branega besedila, Turner je prav tako ostal mulc s kosom lesa in strunami, iz katerih vleče gostljata rifovstva, ki jih Maddison z nasmeškom basovsko potrjuje, Peterson pa dobljeno prežvekuje v strnjene zaušnice. Neizbežen tris paket so sestavljali Let It Slide, Judgement, Rage, Retribution And Thyme in Sweet Young Thing (Ain't Sweet No More), ki so preskočili v obvezno Touch Me I'm Sick, nato pa v godbeno diametralo Little Dogs. Zadnja dva komada je Arm napovedal kot ljubezenski pesmi, Mudhoney pa so še enkrat dokazali, da nimajo namena razvajati poslušalstva s preverjenimi šusi, raje jih sekajo z novejšimi zimzelenci. Vedno znova radi spodkopavajo pričakovano, vzajemno zahtevajo tudi od obiskovalcev, zato na koncu dotolčejo vse dvomljivce. Ostanejo le še tisti, ki ne zdržijo koncerta na dolge proge. Ta je bil krepak tako in drugače, debelo uro in tri četrt, končal pa se je s tremi komadi po ponovnem povratku na oder. Če z debijem začneš, se je fajn z debijem tudi posloviti. Brez milosti. In 'n' Out of Grace.