* foto: arhiv organizatorja

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 30. 10. 2018

Prejšnji torek smo v okviru ciklov Glasbe sveta in Cankarjevi torki slišali še eno predstavnico novega južnokorejskega zvočnega vala, ki v zadnjih letih dokaj redno pljuska na naše odre. Beseda redno je tukaj rabljena precej pogojno, pač glede na dejstvo, da smo imeli v daljni preteklosti bolj redko priložnost živega srečanja z ustvarjalci iz Južne Koreje. Kljub isti geografski pripadnosti pa bi bilo narobe, če bi najvidnejše južnokorejske izvajalce – goste naših odrov, kot sta zasedbi Jambinai ali Black String ter tokratno gostjo Park Jiha, kategorizirali tudi pod istoznačno žanrsko opredelitev.

Omenjeni glasbeniki imajo skupno le poseganje po tradicionalnih glasbilih, ki pa jih vsak po svoje vpenjajo v samosvoj izraz, praviloma v presečišču precej različnih žanrov. Južnokorejska glasbenica Park Jiha nemara od vseh naštetih najmočneje asociira na ljudsko oziroma tradicionalno glasbo, čeprav je sama avtorica glasbe, ki jo igra, saj je na odličnem prvencu Communion starodavna zvočila postavila v asketsko aranžirano, ceremoniji podobno počasno razvijanje skladb s poudarkom na premorih, kar je že tako značilnost tradicionalnih godb Daljnega vzhoda. A glasbenica, ki je igranje na ljudske inštrumente tudi študirala, je vendarle šla korak dlje in nekaterim skladbam dodala jazzovske inštrumente ter tako svojemu samosvojemu zvočnemu minimalizmu odškrtnila vrata v nove izrazne možnosti.

Na torkovem koncertu je imela Park Jiha s seboj trojico glasbenikov, izmed katerih je le saksofonist in basovski klarinetist Kim Oki igral tudi na njenem albumu. Za milozvočne, zaspane zvoke vibrafona je skrbel Chris Varga, Jeon Jekon pa je igral na kontrabas, ki ga na albumu sploh ni slišati. Taka zasedba je dala slutiti, da bo glasbenica koncertno predrugačila svoj izraz, a se to ni zgodilo. Zasedba je, z izjemo saksofonista, bolj ko ne delovala le kot spremljevalka njenemu muziciranju, ki je bilo sicer ves čas pretanjeno in posvečeno, s spretnimi preskoki iz nežnejših v abruptnejše parte, a umanjkala je interakcija s soglasbeniki.

Morda se tudi sama glasbenica zaveda, da je njenemu muziciranju težko ob bok enakopravno postaviti druga glasbila, kajti svoj nastop je koncipirala tako, da je v osrednjem delu ostala sama na odru in zamaknjeno, a vedno osredotočeno odigrala set skladb na različnih ljudskih glasbilih, kot so ustne orgle saenghwang, citram podobni yanggeum in bambusovo pihalo piri. Ob vrnitvi celotne zasedbe na oder smo slišali še nekaj skladb, v katerih je v ospredje stopilo predvsem izjemno zvensko in čustveno ujemanje saksofonista in vodje zasedbe, medtem ko sta vibrafonist in basist prej ko ne le barvala ozadje. Prikrajšani smo ostali tudi za bolj svobodnjaško jazziranje, kakršnega smo slišali na albumu, saj se je spremljevalna zasedba bolj kot odprtim jazzovskim formam prepuščala ležernemu cool jazzu s pridihom eksotike, kakršnega so igrali nekje v 50. letih prejšnjega stoletja.

Dinamika koncerta je bila zato precej neenakomerna. Že res, da je Park Jiha blestela, ko je s svojo navidezno umirjenostjo vešče iz svojih glasbil izvabljala nenavadne zvoke, a spričo omenjenih značilnosti spremljevalne ekipe, zvočne in idejne zaokroženosti albuma Communion večji del nastopa kvartet ni uspel poustvariti. Še najmanj pa v dodatku, ko je navdušeni publiki v razprodanem Klubu Cankarjevega doma rekoč, da nimajo več skladb oziroma da so odigrali celoten album, Park Jiha ob spremljavi benda za spremembo zapela eno ljubezensko pesem. Če v mislih poskusimo zaokrožiti vtis celotnega koncerta: slišati je bilo, da Park Jiha kljub izjemnemu albumu in zavidljivi kilometrini še išče svoj pravi izraz, vsaj za koncertno predstavljanje takšne krhke, eterične muzike. Kljub pomanjkljivostim koncerta pa se jo je še kako izplačalo slišati in videti, saj njenim lastnim izvedbam dejansko ni bilo kaj očitati … morda bi se morala le opogumiti in začeti nastopati solistično, vsaj dokler ne sestavi zasedbe, ki bo lahko sledila in bogatila njen enkratni slog.