Gala hala, 12. 3. 2015

Včeraj se je v Gala Hali na Metelkovi odvil razprodan koncert Vlaste Popić in Repetitor. Ne eni ne drugi niso tuji slovenskemu koncertnemu prizorišču, a vendar jih v istem večeru na istem odru pri nas še nismo imeli možnosti ugledati. Glede na stalno primerjanje obeh zasedb je bila ta poteza Moonlee Records zato kar uspešno zabavna.

Dokaj točno so najprej svoje pozicije na odru zasedli Vlasta Popić. Varaždinski trio, ki se zadnje čase dosti potika po naših krajih, predvsem z namenom promocije letos založenega albuma Kvadrat. Temu primerno je bil tudi obarvan njihov glasbeni repertoar, v katerem pa niso umanjkale niti starejše skladbe. V vidno udobno nameščenih pozicijah so nas tako dvigali in spet spuščali po svojih repetitivnih postpunkovsko obarvanih ritmih. Kdaj bolj, kdaj manj uspešno so nekaj svoje energičnosti prenesli tudi med veliko množico pod odrom. To bi se dalo pripisati predvsem nekakšni togosti med posameznimi deli skladb. Zvočno so se premikali od zares punkovskih in udarnih pa vse tja do bolj psihedeličnih in počasnejših ritmov, kar je na trenutke izpadlo smiselno, spet drugič pa malo izgubljeno. Kljub temu je celoten koncert izpadel solidno. Z nevrotičnim premikanjem po odru in kitaristovim anksiozno najstniškim vokalom na čelu so servirali sami sebe, kot smo jih vajeni, in bilo nam je všeč.

Po krajšem premoru so oder prevzeli Repetitor. Kaj se sploh še da pričakovati od zasedbe, ki smo jo ugledali že tolikokrat? Kmalu je postalo jasno. Začeli so udarno in suvereno ter takoj nakazali, da nimajo namena kmalu popustiti tempa. Razigrano so servirali komad za komadom. Na tej točki niti nima smisla naštevati skladb, saj je večina njihovih skladb pravi hit. Če že njihovo ime napeljuje na neko repetitivnost, se ta kaže bolj v njihovi uspešnosti izgrajevanja dobre muzike kot pa zares v glasbi sami. Poleg komadov z albumov Sve što vidim je prvi put in Dobrodošli na okean so nam postregli še z nekaj novitetami, ki pa so, kljub temu da jih še ne poznamo, izpadle, kot da jih že. In tukaj spet ni govora o neki repetitivnosti posamičnih glasbenih elementov, temveč načinu serviranja glasbe, ki ga beograjski trio obvlada do te mere, da res težko izpade zmedeno in nejasno. Popolna izkristaliziranost zvoka in energičnost sta tako prispevali k še enemu zares uspešnemu koncertu Repetitor, ki nas je tudi tokrat opomnil, zakaj vedno znova obiščemo njihove koncerte. 

Da pa se Repetitor ne ustavijo zgolj pri slušnem zadovoljevanju množice, je pokazala tudi odzivnost publike, ki se je včeraj dodobra razživela pred odrom in kljub problemu polnega prostora neustavljivo poplesavala pogo. Ob takšnem vzdušju je bilo čutiti, kot bi se čas ustavil - da temu ni tako, nas je opomnil šele bridek zaključek koncerta. Kaj hočemo, vse se enkrat konča, je pa res, da se je s tem mnogo lažje sprijazniti, če je bilo tisto nekaj, kar je pravkar minilo, tudi zares dobro in ta koncert je to definitivno bil.