013 venue, Tilburg, Nizozemska, 20.–23. 4. 2023

Svojega prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. Čas zabriše sledi, a nekaj v tebi ne da miru – čuti potrebo po vnovičnem obisku Tilburga v aprilu. V času festivala Roadburn, ko se to ljubko majhno mestece spremeni v meko metalskih, hardcore, punk, vseh post in eksperimentalnih obskurnežev. In ko že govorimo o Roadburnu, ne gre zgolj za to, da človek ne more pozabiti svojega prvega obiska, pozabiti ne more niti svojega drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, ker to ni festival, ki bi ga zalil s hektolitrom piva z namenom potlačiti in pozabiti na tukaj in zdaj. Še najlaže festival Roadburn opišemo kot trezno in toplo družinsko srečanje, ampak srečanje tiste družine, ki si jo sami izberemo.

Stefania Pedretti in Bruno Dorella, člana benda OvO, ki sta se letos prvič predstavila na festivalu, čeprav sta aktivna na sceni že več kot dvajset let, sta dejala, da sta si resda želela na festivalu nastopiti mnogo prej, a Roadburn tako ali tako doživljata kot drugi dom, torej ni važno, ali ga obiščeš prvič ali štirinajstič. Člana zasedbe KEN mode, brata Matthewson sta poudarila, da z bendom namenoma niso prišli na Roadburn v času turneje, da bi lahko tudi sami uživali v druženju na festivalu. Člani zasedbe Chat Pile so ostali na festivalu zato, da si ogledajo nekaj nastopov in se podružijo s prijatelji. Pa Deafheaven, zasedbo Julie Christmas in člane zasedbe Ashenspire je bilo mogoče srečati skoraj povsod. Da ne govorimo o drugih profiliranih glasbenikih, ki so se mudili med obiskovalci na prizorišču, čeprav letos sploh niso bili med nastopajočimi, na primer člana zasedbe Gggolddd, Milena Eva in Thomas, ter ne nazadnje Emma Ruth Rundle. 

Roadburn je postal dobesedna redefinicija težkokategornega, metal festival, ki daje glas kvir skupnosti, festival, ki aktivno daje prednost novim oblikam težke muzike. Ker ne velja vedno, da mora biti muzika hitra in glasna, težo lahko najdemo tudi v tišini.

Roadburn je festival, na katerem lahko obiskovalec od četrtka do nedelje po dvanajst ur na dan teče z izjemnega koncerta na izjemen koncert, pa bo še vedno zamudil več kot polovico izjemnega programa. Govoriti o seznamu nastopajočih preprosto nima smisla, to je namreč vedno znova najboljši možni seznam za vse, ki jih zanima sveža, raznolika ponudba žanrskih tvorb, katerih skupni imenovalec je zgolj iskreno doživljanje razkrajajočega se sveta, kot ga poznamo. Če že moramo izpostaviti nekaj nastopov, ki so zaznamovali pogovore med obiskovalci, so to zagotovo koncert otay:onii, solo projekt pevke zasedbe Elizabeth Color Wheel, ki je sicer postregla s kar dvema nastopoma, vrednima omembe, debitantski evropski nastop Kanadčanke Backxwash, ki je navdušila s kar dvema setoma, prav tako prvi evropski nastop zasedbe Chat Pile, ki je pravzaprav tudi ponudila dva nastopa, njihov prvi je bil namreč del serije secret showov. Potem je treba omeniti še nastop Julie Christmas z bendom, koncert japonske zasedbe Bo Ningen, pa Brutus, Mamaleek, skrivnostni šov benda Duma ter KEN mode. Kill Everyone Now mode was killing it.

Bila je sobota. V soboto je festivalsko dogajanje v Engine Roomu odprla zasedba Pupil Slicer, sledili so KEN mode v sosednjem Terminalu, nato Duma & Deafkids na glavnem odru, nekoliko kasneje Chat Pile, pa Candy, Backxwash in Boy Harsher. Kako je torej možno, da doživi človek vrhunec festivala ravno v soboto ob treh popoldne? KEN fucking mode. V poplavi izvrstnih koncertov, ki si vseskozi sledijo in se ponekod prekrivajo tudi po trije hkrati, zares ni druge razlage kot sklop naključnih kemijskih reakcij. Vprašanje je sicer tudi, kaj vse obiskovalci čutijo na koncertih oziroma kaj naj bi začutili, da zaznajo užitek. Chat Pile so bili izvrstni, Candy so bili šus, Backxwash je poskrbela za naježeno dlako, Boy Harsher sta bila žur, ampak KEN mode – KEN mode so bili nekaj drugega. Govorim o svojem doživljanju, seveda. Zagotovo ima vsak obiskovalec svojo različico, a v meni je prav nastop KEN mode spodbudil občutenje tako intenzivne sreče, da se stežka primerja s čim drugim. Bil je tisti občutek, ki nastopi tako redko, a zaradi njega v vsakodnevnem življenju veš, da je lahko kdaj še boljše. Ali pa vsaj vredno prenašanja vsega drugega sranja, če želite.

Roadburn festival je mogoče doživljati na različnih ravneh. Prva je očitna – festival v živo s pogovori in koncerti, druga raven je sprotno spremljanje dogajanja v skupini na Facebooku Roadburners, v kateri obiskovalci komentirajo, ocenjujejo nastope in delijo nestrinjanja o primernosti spuščanja prdcev med nastopi, tretja raven pa so skupni chati s prijatelji, v katerih se kdaj lahko uskladiš tudi za skupen ogled kakšnega koncerta.

Ena od ravni se skorajda nikoli ne konča, in to je raven doživljanja Roadburna v skupini Roadburners. Tam se je ob koncu festivala odprlo zanimivo vprašanje, in sicer kaj podobnega Roadburnu morda organizirajo v državi, od koder prihajajo člani skupine. Danci prvi omenijo A Colossal Weekend, Nemci Desertfest Berlin, Freak Valley, Dudefest, Void Fest in še bi lahko naštevali, Avstrijci izpostavijo Donaufestival, Španci AMFest, Nizozemci se pohvalijo še s festivaloma Le Guess Who? in Soulcrusher, Angleži s festivali Supersonic, Arctangent in Outbreak, Portugalci z Amplifest, Francozi z Rock In Bourlon in tako naprej. In s čim se lahko pohvalimo Slovenci? Z Metaldays? Še češki Brutal Assault je bližje roadburnovskemu duhu kot slovenski metal festivali. Res je bizarno, da v množici slovenskih malih festivalov, ki pokrivajo vse od sodobne elektronske glasbe, improvizirane muzike, jazza in sredinskega indie rocka do etno in elektroakustične glasbe, ni niti enega, ki bi se ukvarjal s sodobno težkokategorno muziko. V Sloveniji se izplača delati samo old school metal koncerte, ker ljudje hodijo samo na old school metal koncerte. Kot bi poslušali preprost odgovor zasedbe KEN mode na vprašanje, ali bodo kdaj obiskali tudi Slovenijo: naredite nas popularne v Sloveniji in bomo prišli.

No, in do takrat se lahko utopimo v sredinskosti dometa bukingov naših festivalov.

Tu je torej odgovor na vprašanje, zakaj veliko obiskovalcev Roadburn doživlja kot srečanje velike družine. Zato, ker lahko tukaj morda le enkrat v letu doživijo, kako se je na dogodku srečati z ljudmi, ki poslušajo enako čudno muziko. Ljudje namreč čakajo pred vrati, ker je dvorana tako polna, da ne morejo noter, medtem ko koncert prav tega benda doma obišče petnajst ljudi. Obljubljena dežela. No, je pa res, da Roadburn obišče tudi veliko ultra fenov, kot so recimo Avstralci, ki so Roadburn obiskali samo zato, da so ujeli nastop Chat Pile.

In ko smo znova pri Chat Pile, glasbeniki te zasedbe denimo niso mogli prehvaliti Nizozemske. Med koncertom se je frontman dotaknil celo števila kolesarjev na Nizozemskem v primerjavi z Oklahomo in namignil, da utegne biti pot s kolesom v njegovem domačem kraju nevarna: »It looks amazing seeing all these people riding their bicycles, if you’re riding a bicycle in my hometown you’re basically asking for it.«

Vsak pač zavzame svoje stališče. In ne gre nam najslabše, v Sloveniji smo vsaj kolikor toliko varni na kolesu. Ni popolne publike in ni popolnega organizatorja, tudi Roadburn se spopada s svojimi težavami. Poleg zadovoljnih obiskovalcev obstajajo tudi malo manj zadovoljni obiskovalci festivala, ki si želijo, da bi se programski svet vrnil k prvotnemu pokrivanju stonerja, old school metala in psihedeličnega rocka. Po spletu je bilo zaslediti tudi nemalo nezadovoljnih komentarjev in očitkov, da se je Roadburn zadnja leta preveč preoblikoval, a jim organizatorji Roadburna z Walterjem in Becky na čelu odgovarjajo, da si je Roadburn vedno prizadeval bukirati aktualne sodobne glasbene izvajalce. Pred dvajsetimi leti se je v to kategorijo uvrščal tudi stoner, danes pa vanjo spadajo predvsem eksperimentalna elektronska glasba, vpeljevanje bengerskega hiphopa, feminističnega dooma in dark popa ter inovativni pristopi k muziciranju na področju metalskih zvrsti.

Na koncu ne gre drugače, kot da podam povsem subjektivno oceno festivala. Pomislite: nekdo organizira festival prav po meri vaše plejliste, pripelje v Evropo izvajalce, ki si sami v trenutnih razmerah ne bi mogli privoščiti skoka čez ocean, da ne govorimo o organizaciji celotne evropske turneje, in ne nazadnje omogoči, da se v prijetnem vzdušju družite s katerim od nastopajočih glasbenikov. To je zame Roadburn, najboljši festival na svetu.

Na festivalu Roadburn je bila najsrečnejša na svetu Sara Šabjan.

Foto: osebni arhiv