Menza pri koritu, 25. 3. 2013

Domači odri zgolj sem in tja ponudijo bende iz brbotajoče neodvisne punkrockovske scene, ki onstran Atlantika ubrano tresejo klubska tla in lesene pode dnevnih sob samoiniciativnih organizatorjev. Govorimo o manjših in težje zaznavnih bendih, za katere je seveda treba pogledati pod površje, nad katerim vsaj pri nas še zmeraj kraljujejo večji punk rock bendi. Taisti širše poznani bendi so že zdavnaj nehali izdajati zanimive albume, a so zaradi svojih nekdanjih zlatih dni še vedno zasidrani v srcih domačih ljubiteljev punk rock glasbe.

Včeraj pa smo le dobili priložnost v Menzi pri koritu na Metelkovi v živo preveriti enega od bendov, ki so se v minulih letih izoblikovali kot zgleden in prepričljiv punk rock bend na ameriški neodvisni punk rock sceni. Govorimo o RVIVR, bendu iz mesta Olympia v zvezni državi Washington. Bend je z izdajo istoimenskega prvenca in še svežim drugim albumom »The Beauty Between« ter nepretrganimi turnejami zagotovo eden od bendov, ki jih primanjkuje na slovenskem punk rock odrju. Nove silnice so pač zanimivejše, poslušalkino in poslušalčevo vnemo po raziskovanju novitet potiskajo naprej.

RVIVR na svoji evropski turneji asfalt in kablovje delijo s someščani Dogjaw. Na nastop obeh bendov je bilo treba včeraj čakati precej dolgo. Koncert se je namreč začel šele pol ure pred polnočjo, saj so Menzo pred tem zasedale Mlade rime. Ampak čakanje in prestopanje v spomladanskem snegu pred klubom je bilo pozabljeno, ko je prostor pod odrom zasedel trojec Dogjaw. Nič proti mladim, še manj pa proti rimam, a presek z odvitimi kitarami in udrihajočimi bobni je bil nadvse odrešujoč.

Dogjaw so predstavili mešanico temnejšega punk rocka, oplemenitenega s postpunkovskimi vzgibi in predstavljenega v neobrušeni, surovi različici. Z basistko in kitaristko, ki prispevata vokale, ter bobnarjem se ne ustavljajo, drvijo med komadi in delujejo precej surovo. Še posebej, če stojite zraven njihovih ojačevalcev. Ni pa šlo samo za drvenje, saj je skupina poskrbela tudi za zanimive, počasnejše in tudi tehnično rahlo zahtevnejše preklope v pesmih. Svoj nastop so končali s pesmijo »Pain«, ki se s svojim basovskim začetkom in dvoglasnim petjem odlično stopnjuje v sonične zvočne širine in hitrejši ritem.

Še posebej pomembna za celotno koncertno izkušnjo je bila postavitev bendov. Oba sta namreč igrala na tleh, v kotu pred odrom. Takšni bendi pač najbolj prepričajo prav na tleh, kjer je možna največja interakcija z udeleženkami in udeleženci koncerta. To velja tudi za RVIVR, za katere se je zdelo, da so igrali vsega deset ali dvajset minut. Tako zelo odlični in navdihujoči so bili. Ustavila jih nista niti strgana kitarska struna in poškodovan bas boben.

Četverec je svoj melodičen punk rock preprostejših ritmov in kitarskih prijemov v živo nadgradil z rahlo neizčiščenim zvokom, kar je skupino naredilo toliko privlačnejšo. Občinstvo je drzen, živahen in hrupen nastop nadgradilo z bučnimi aplavzi in odobravanji ter veseljem na obrazu. RVIVR so namreč predstavili punk rock v najbolj primarnem in pogumnem pomenu besede; z vso srčnostjo zaigraš, kar znaš, in to kar najbolje z največjim zanosom.