Galerija Škuc, Ljubljana, 18. 11. 2023

Prejšnji teden je v prostorih Galerije Škuc v Ljubljani potekala letošnja inačica mednarodnega festivala Topografije zvoka, s katero so se organizatorji tokrat posvetili lokalizaciji zvoka, ki posledično v prostor vpenja tudi izkušnjo poslušalca. V petek, sedemnajstega novembra, je s performansom Čista glasba nastopil domači dvojec Bogdane Herman in Boruta Savskega, v RŠ recenziji pa žaromete usmerjamo na dvojec Silve Tarozzi in Angélice Castelló, ki je na festivalu nastopil v soboto. Italijansko-mehiška naveza je zapolnila vse gube in prekate intimnega odra galerije na starem trgu, pri čemer smo bili deležni polifoničnega raziskovanja šumov, plastenja elektroakustičnih tekstur in, navsezadnje, skupne linije raziskovanja prostora skozi posamezne, fragmentirane trenutke in časovne utrinke.

Nastop je za sicer redkoštevilno, a poslušno in raziskovanja željno publiko okoli devete ure zvečer otvorila Silvia Tarozzi. Predstavnica sodobne klasike, ki nas je lani v sodelovanju z Deborah Walker na izvrstni plošči Canti di guerra, di lavoro e d'amore oziroma Pesmi o vojni, delu in ljubezni presenetila z izjemnim, avantgardnim preobratom folkovskih motivov vojne, tegob delavskega razreda in ljubezni, se je prejšnjo soboto prvič oglasila na naših tleh. Ob tej priložnosti se je po lastnih besedah osredotočila na dokaj klasično, pesemsko formo, pri čemer je posegla po violini, glasu, minimalnih matricah in klasični kitari. Svoj solistični performans je poimenovala Coralli oziroma Korale, otvorila pa ga je z ljubezensko žalostinko, posvečeno svoji materi in njenemu dementnemu partnerju. Krhko dinamiko med predano ljubeznijo in odporom je Italijanka uglasbila s tenkočutno, melodično violino in jasnim, upanja polnim vokalom.

Njen performans je osrediščilo raziskovanje trenutkov – denimo tistega dne, ko je umrl igralec River Phoenix, čemur se je poklonila z italijansko izvedbo komada slovitega Miltona Nascimenta, ali pa ko je njen sin prvič poprijel za kitaro in navdušeno prebrenkaval akorde, pa takrat, ko je glasbo prvič doumela skozi perspektivo drevesa življenja. Raziskovanje teh trenutkov je prizemljil oder, katerega usločene, hodniške stene so ustvarjale močan odmev in topel, prizemljeni zvok. Poslušalce in poslušalke je očarala s serijo krajših raziskovanj, ki so se gibala nekje med moderno klasiko, folkom in prosto improvizacijo. Zaradi ortodoksne strukture in obilice preprostega, toda čustveno nabitega in tehnično obvladanega vokala, so najbolj spominjale na njeno prelomno ploščo Mi specchio e rifletto oziroma Zrcalim se in razmišljam.

Po kratkem premoru je sledil performans Angélice Castelló, priznane mutliinštrumentalistične mojstrice mehiškega rodu, ki s kombinacijo elektroakustike in vrtenja trakov zvoči unikatne motive, razdrobljene na desetletja kasetnih utrinkov. Pri nas je nastopila že v okviru festivala Mesto žensk, tokrat pa je na odru Galerije Škuc občinstvu predstavila odlomek svoje najnovejše stvaritve Catorce reflexiones sobre el fin oziroma Štirinajst refleksij o koncu. V tej slabo uro dolgi, neprekinjeni improvizirani igri se je glasbenica posvečala motivom minljivosti in smrtnosti. 

Poslušalčevo pozornost je takoj pritegnil Castellin veliki rdeči križanec med kljunasto in orglasto flavto. Predstavljal je glavnino akustičnega dela njenega performansa, z njim pa je Castelló izvajala serijo multifoničnih piskov, polnih zraka. V pogovoru po koncertu smo izvedeli, da ji je inštrument všeč prav zaradi teksturalne širine, ki jo omogoča neortodoksno naravnani ustvarjalki. Zvočno stalnico in temelj nastopa je seveda predstavljala avtoričina široka nabirka živobarvnih kaset, ki jih Mehičanka zbira že od rosnih let. Poslušali smo ulične pogovore v vseh mogočih jezikih, izseke starih filmskih dialogov in mehiških ansamblov, posnetke gosi, ptičev, čričkov in škržatov – vsesplošni misterij, kakršnega je umetnica konstruirala s prefinjenim žongliranjem več kasetnikov, je v celoti temeljil na časovno-prostorski razdrobljenosti. Fragmenti neštetih krajev in neštetih trenutkov, skozi katere je na odru krmarila Castelló, so vzbujali močne občutke ranljivosti in majhnosti v luči minljivosti. Pod prsti mojstrice so se v prelepo zgibanko zlivala nešteta življenja, nasilno predrugačena med odmevajočimi stenami Škuca. Za Castelló je ta nepremostljivi šok zedinjenosti močan doživljaj, pravzaprav refleksija konca, na katerega je sama nakazala z metanjem zvoncev po odrskih tleh.

Lahko bi dejali, da je zaključni večer letošnjega festivala Topografije zvoka minil v znamenju raziskovanja trenutkov kot fragmentov, ki združujejo prostorsko-časovne asociacije, zaznamovane z mehko, preprosto lučjo in naravno obarvanim zvokom intimnega okolja Galerije Škuc. Povsem harmonična in medsebojno dopolnjujoča se nastopa Silvie Tarozzi in Angélice Castelló sta žejnim ušesom ponudila impozantno paleto močnih doživljajev, prenesenih tako skozi preproste in pesniške kot tudi kompleksne in improvizirane glasbene motive. Ne moremo se otresti občutka, da je lahko v luči razmeroma redke udeležbe koncerta žal vsem, ki so ga zamudili.