Kino Šiška, Menza Pri Koritu, 26. 5. 2016

Letošnji že dvaintrideseti mednarodni festival Druga godba je v nabito polnem Kinu Šiška otvorila kombinacija house ritmov in žive afriške glasbe, ki nas je na soparen četrtkov večer zavedla v ležeren ples. Francoski glasbenik St Germain, ki je s svojim neobremenjujočim, z jazzom, hiphopom in reggaejem zapolnjenim houseom nase prvič opozoril že sredi devetdesetih, je po uspehu leta 2000 izdane plošče Tourist popolnoma izginil. Kljub temu pa je očitno ostal v spominu številnih organizatorjev koktejl partijev ali podobnih buržoaznih pogostitev. Tam so se obiskovalci, navdušeni nad zvočnim udobjem ravno pravšnjega razmerja med repetitivnostjo in raznovrstnimi multikulti sampli, verjetno navdušeno spraševali po imenu tega čudodelnega glasbenika, katerega muzika zveni kot uresničitev new-agerskih sanj vsekulturne enosti.

Lani je nato popolnoma nepričakovano izšel njegov nov samonaslovljen album, ki je na krilih petnajst let akumuliranega zanimanja dosegel zajetno število ljudi in omogočil tudi ekstenzivno turnejo, na kateri ga spremlja osemčlanska afriška zasedba, ki je z njim sodelovala tudi na albumu. Ta je seveda zopet zgrajen na sproščujočo repetitivno elektronsko podlago, na katero je nato udobno umeščen izbor tradicionalnih malijskih inštrumentov, kot so kora, balafon ter n’goni, ki se prepletajo še s plastmi električnih kitar, klavirja, saksofona ter vokalnih samplov. Ti elementi so bili vsi prisotni tudi na dodobra zapolnjenem odru, sredi katerega je sam St Germain oziroma Ludovic Navarre, skrit za ogromno v črno odeto mizo, nekoliko apatično upravljal z beatom ter, kar je pravzaprav izpadlo najbolj bizarno, tudi s karizmatičnimi afriškimi vokalnimi sampli, ki so se pogosto pojavili od nikoder. Medtem pa je pisana druščina v tradicionalnih malijskih oblekah na njegovo enoznačno house podlago nizala številne plasti raznolikih inštrumentov ter obenem animirala poslušalstvo s prikupnimi sinhronimi koreografijami ter pozivi h kolektivnem ploskanju, na katere so se ljudje seveda navdušeno odzvali in tako prisostvovali pri skupnem plesu ter vzpostavljanju novih razsežnosti kulturne apropriacije.

Čisto možno je, da se niti sam St Germain ni preveč ukvarjal z vlogo prikaza odnosa do tuje kulture ali različnimi niansami morebitnih problematičnih točk. Morda pa s prekomernim poudarjanjem moralnih vprašanj tu le poglabljamo medkulturni prepad. Lahko verjamemo, da je na prvem mestu sama glasba in da je tovrsten skupen ples le spodbuda za boljše medkulturne odnose, a kljub vsemu se je bilo skozi celoten nastop nemogoče rešiti izrazitega občutka, da je vse skupaj brezsramno prilagojeno sredinski zahodni publiki. Zato lahko tovrstno predstavo razumemo tudi kot potuho prevpraševanju in problematiziranju medkulturnih odnosov, ki skozi zmotno občutenje, da smo že na cilju multikulturalistične utopije, lahko spodbuja stagnacijo in le podpihuje evropocentričen status quo. Nikakor ni potrebno, da nam tovrstna kritičnost docela pokvari užitek ob prijetni in pestri glasbi ter zabavni predstavi, a vsekakor se moramo izogibati instantnim odgovorom in njihovi posledici - zapiranju vprašanj.

Po dobrih dveh urah razigranega živahnega nastopa, ki je z bučnimi aplavzi dosegel tudi dve vrnitvi na oder, se je zasedba dokončno poslovila in nabito polna zgornja dvorana Kina Šiška se je počasi izpraznila, dogajanje pa se je preselilo na Metelkovo, kjer nas je v Menzi pri Koritu očarala Katja Šulc. S svojo karizmatično prezenco ter podporo vrhunskih glasbenikov je predstavila svoj nov album Kamlisajlan, na katerem lahko slišimo s pomočjo mehiškega violinista Albana Ustacha uglasbljeno romsko poezijo. Z več plastmi skrivnostnega glasu in prav takšnih besedil nas je zazibala v sprijaznjeno zamaknjenost, v kateri smo se nato čudili dobro uigrani zasedbi, ki nas je s subtilnimi melodičnimi prepleti ter ritmičnimi zapleti popeljala na domišljijska nomadska popotovanja. Ta je sploh proti koncu mestoma prekinjal vztrajen klepet, ki nas je prebudil v spet nabito polno in posledično vročo, že poletno Menzo. Po pomirjujočem večernem nastopu, ki bi bil sicer morda bolj primeren v sedeči klubski situaciji, se je tudi Katja skromno poslovila ter navdušeni publiki za konec zapela še pesem za lahko noč.

Tako otvorjeni letošnji festival Druga godba tudi tokrat ponuja najrazličnejše odtenke svetovnih glasb, prepletenih z domačimi pristopi in pogledi, ter spodbuja zanimanje za druge godbe, ki bodo sčasoma, upajmo, vedno manj druge.