Kometnar SLOVENSKEGA TEDNA GLASBE 2013, ki se je dogajal na različnih lokacijah po prestolnici med 5. in 8.2.2013

Slovenski teden glasbe alias STG je ta teden doživel svojo drugo epizodo. Po lanskem premiernem lansiranju je STG, ki sicer idejno kopira tuje soborske festivale, med katerimi gre izpostaviti Berlinski teden glasbe, Waves Vienna ter Kanadski teden glasbe, letos nadaljeval lani začeto pot z nekaj pozitivnimi odkloni.

„Festival“, namenjen resnejšemu vpogledu v domačo glasbeno produkcijo, je sicer zastavljen precej plodno, široko in intenzivno, saj domačim glasbenikom ponuja nastope na tujih odrih in se v zelo kratkem časovnem obdobju posveti mnogim dejavnostim okoli same promocije glasbe, posvetovalnic o avtorskih in izvajalskih pravicah, produkcije in pisanja o glasbi. Kopica delavnic, konferenc - zaradi tujih gostov sicer povečini klepetajočih v angleškem jeziku – ter drugih dejavnosti pa je jasno nakazala na problem, ki ga še tako vneti organizatorji tovrstnega projekta v Sloveniji ne morejo rešiti. Na manjko osnovnih, torej glasbenih zasedb z lastno identifikacijo, ki so pripravljeni vase marsikaj vložiti in niso zgolj generična kopija tujih preživetih ali bolj aktualnih muzik.

Ob poslušanju konferenc, ki smo jih lahko spremljali v živo ali kar preko svetovnega spleta, smo dobili vpogled v vse aspekte scene, od organizacije koncertov do spletnega marketinga, ene od stvari, ki na slovenski komolčkarski sceni še najbolj deluje. Raznorazna glasovanja za popevko tedna, kjer bendi skorajda s političnim agitiranjem prepričujejo svoje prijatelje, znance, mame, očete in babice ter ščepec fenov, ki jih imajo, da glasujejo za njih, so jasen dokaz, da je v Sloveniji z osebnim nagovarjanjem možno doseči največ. Druga stran te medalje pa je jasni pokazatelj STG-ja, da je v Sloveniji pravzaprav vsak glasbeni aspekt bolj profesionalen kot glasbeniki sami. Imamo glasbene novinarje, managerje, producente določenih zvrsti, ki s svojo glasbo skozi mala ali velika vrata vsaj malce pokukajo v tujino, imamo tudi vse več infrastrukture, znanja in povezav, promotorjev in organizatorjev dogodkov, česar pa glasbeniki, razen nekaj redkih, predvsem elektronskih izjem, ne znajo izkoristiti.

Scena torej zanima vse razen scene same. Na konferencah in koncertih namreč znova skorajda nismo zasledili glasbenikov, marveč ljudi, ki delujejo v ostalih sferah in jih učenje o stvareh, ozadjih in razreševanje problematik, očitno zanima bolj kot tiste, ki naj bi nosili glavnino domačega glasbenega izraza in ustvarjalne, kreativne note. Koncertni del in kratki predstavitveni nastopi domačih glasbenikov pravzaprav niso imeli obiskovalcev izven ozkega kroga prijateljev ter široke guestliste povabljenih gostov iz domačije in tujine. Že v začetku smo vedeli, da bo največ pridobil klub, v katerem bodo nastopili srbski rockerji Repetitor, ki so Menzo znova dodobra napolnili in dokazali, da so nekaj razredov pred nastopi domačih sil. Pred njimi so na primer na oder z nekarizmatično in prežvečeno glasbo stopili domači Fury Walls, za katere se je zdelo, da so v Menzo ravnokar prikorakali vzneseni zaradi špila na svoji srednji šoli. Za to, da jim bo sproduciral skladbo, jih je izbral britanski gost in za to priložnost predavatelj Greg Haver, tipček, ki se sicer lahko pohvali s produkcijo Manic Street Preachersov, Kimbre in mnogih drugih, kot najbolj referenčno pa najavlja delo z Melanie C iz zasedbe Spice Girls. Tu se znajdemo na tankem polju bazičnega vprašanja, kaj hoče STG sploh prikazati ter kaj hoče poslušalcem glasbeno ponuditi, saj se včasih zdi, da so nekatere stvari tam zgolj zaradi tega, ker tam pač morajo biti in se za njih ne da najti boljše opcije. Izbor Havra ob pogledu na njegove reference pravzaprav sploh ni presenetljiv, jasno je, da bo izbral nek, recimo mu sodoben, mladinski bend, saj celo kariero deluje v vodah trendovskega pop/rocka ali indieja. Z izborom benda, kakršen je Fury Walls, pa ne more praktično nič izgubiti, saj od benda nihče niti nič ne prikačuje.

Širša slika STG-ja razgali problem festivala, saj ni usmerjen v bodisi pop/rock bodisi alter produkcijo in je tako, kot to velja za večino tovrstnih stvari v Sloveniji, sredinski. Trudi se poiskati vse, kar slovenski trg lahko ponudbi, žal pa je za nekatere malce bolj uveljavljene in izkušene bende tak način že „below the radar“. Med prijavljenimi za nastop smo sicer zasledili tudi kako bolj veteransko prijavo, recimo rock'n'roll staroste Res Nullius, ki pa jih mednarodni festivali niti končni zbiralci sploh niso uvrstili med 12 nastopajočih. Zanimivo je, da je 10-članska domača komisija izbrala recimo tudi Ewok, Arhibald Arhibaldovich in še koga, tujci pa so prostor za nastop ponudili zasedbam, ki so v zadnjem dihu prišle skozi sito štirih od desetih glasov domače komisije, med katerimi so bili Hamo & Tribute 2 Love, Helahirn, Furry Walls in Moonlight Sky.

STG se je torej ujel na bazičnem vprašanju tovrstnih prireditev, kaj sploh hoče predstaviti, kar seveda sledi iz tega, da nam hoče ponuditi kar največji in najširši spekter muzike, a tako raznovrsten nabor bendov za tako strukturirano klubovje ni najbolj kompleksno dejanje. Že to, da so tuji partnerski festivali Exit, Terraneo, Sziget, Taksirat, Waves Vienna in SpringFestival tako kot lani izbrali zasedbe, ki povečini premorejo največ medijskih objav, seveda veliko pove o njihovi računici. V kolikor nam bend pripelje 7, 8 ali celo 10 ljudi smo že na ničli, potisnili ga bomo na enega od mnogih odrov ob nečloveški uri, bendi pa si bodo to lahko zapisali v svoj CV. Lanski izbor Toronto Drug Bust na oder hrvaškega Terranea je še dokaz več prej omenjenih domnev, da so festivalski ljudje, ki so obiskali festival STG v prvi vrsti računovodje in šele potem kaj drugega (recimo glasbeni zanesenjaki ali fanatiki), sploh zato, ker bi tovrstni bend verjetno bolje funkcioniral na kakem drugem festivalu.

Okrcati pa je potrebno tudi slovenske izvajalce, saj do fac, ki so štrlele na festivalu, sploh niso pristopali, jim ponujali svojega materiala, se z njimi pogovarjali, še več, mnogi na svoje nastope, v prvi vrsti namenjene prav kritiškim in organizatorskim uhljem, niso prinesli niti svojih posnetkov, kar je svojevrsten paradoks, ki veliko pove o odnosu izvajalcev, lačnih uspeha, do poslušalcev in ostalih spremljevalcev dogodkov, to pa se sceni vrača kot bumerang.



STG že drugo leto zapored izkazuje dobre namene, žal pa brez pomoči močne scene, ki se ne generira na tovrstnih dogodkih, temveč skozi celotno leto v klubih, medijih, na spletu, v založništvu, ne bo rasel, temveč stagniral. O interesih in resnih namenih neke vse bolj neobstoječe scene, da sama pomaga festivalu, pa ni ne duha ne sluha. Še več, njihovi partnerji in neke vrste meceni so različne kulturne izpostave tujih veleposlaništev v Sloveniji, prijateljski tuji festivali, nekaj spletnih strani, klubi, kjer se dogodki odvijajo, in podobno, da pa bi tak festival zaživel tudi na osnovnem, torej glasbenem področju, in ne zgolj na tem, da ponuja močne konference, predavanja in vpoglede v sceno, pa potrebujemo domače believerje v sceno. Ravno iz zgoraj naštetega tudi tuji glasbeni gosti, z izjemo Repetitorjev in deloma hrvaških Vlaste Popić, niso doživeli kaj prida zanimanja javnosti.

Očitno bodo bendi še naprej namen samim sebi in še nekaj prijateljem, glasbeniki pa tisti, ki jih na teh festivalih, namenjenih ravno njim, NE BO. Organizacija dogodka je bila sicer uspešna, prenosi predavanj dragoceni, vseeno pa na strani stg.si še vedno najdemo press iz lanskega leta in še nekaj podobnih šlamparij. Upamo na bolj artikuliran in profiliran pristop v prihodnje.