The Mill, Birmingham, Velika Britanija, 1.–3. 9. 2023

Veliko smo že govorili in pisali o nizozemskem festivalu Roadburn, kakšno specifično vzdušje ga obdaja, kako čudovito je, da tudi nekdaj zgolj metal festivali danes vrata odpirajo še mnogim drugim žanrom. Mnogim žanrom s skupnim presečiščem – pojmom težine. Podobno so pisali kolegi o festivalu Outbreak, ki so ga obiskali v Manchestru, primerljiv trend pa lahko navsezadnje opazimo tudi pri češkem Brutal Assaultu, ki iz leta v leto bukira več mlajših in sodobnejših glasbenikov različnih žanrskih temeljev ter tudi starejših, nekoliko bolj nišnih projektov. Posebnež med vsemi temi festivali, ki se aktivno trudijo preseči žanrske forme z vsebino, pa je zagotovo Supersonic Festival v Birminghamu, ki je letos praznoval dvajseto obletnico.

Začnimo oceno festivala z opazko Jessice Moss, ki je tretji dan, ko je na festivalu nastopila že drugič, tokrat v družbi zasedbe Big|Brave, dejala, da je treba poudariti, da domačnost, iskrenost in prijaznost vseh vpletenih v organizacijo festivala in posledično obiskovalcev, ki jih čutimo vsi vse dni festivala, brez dvoma ni naključje, pač pa premišljena izbira in zavesten trud glavne organizatorke Lise Meyer in njene ekipe. Ekipe, ki je večinoma sestavljena iz žensk in članov LGBTQ+ skupnosti. Ta poudarek se bo morda komu zdel pretiran in nepotreben, toda ni nepomembno dejstvo, da ta festival organizira prav ženska, in to se je na koncu pokazalo na več ravneh festivala.

Prva stvar, ki posamezniku privzdigne obrv, je seznam nastopajočih. Če ga želimo opisati z enim pridevnikom, je primeren izraz zagotovo beseda eklektičen. Festival, ki se je začel z idejo o metal festivalu, na katerem bi se tudi ženske počutile bolj domače, je prerasel v pravi pravcati crème de la crème vseh nišnih muzik. Na seznamu nastopajočih namreč najdemo imena, kot so Godflesh, Ashenspire, Deerhoof, Silver Moth, Backxwash, Divide and Dissolve in tudi Lankum, Širom, Shovel Dance Collective, Matana Roberts, 75 Dollar Bill ter navsezadnje celo Giant Swan in DJ Bus Replacement Service. Lahko bi rekli, da, žanrsko gledano, nastane na koncu cela mineštra, ampak koga še brigajo žanri v 21. stoletju? Kar povezuje vse glasbenike na seznamu, je sorodna vsebina, in to je tisto, kar gradi festival in na koncu tudi povezuje skupnost okrog samega festivala.

Med nastopajočimi ne manjka ženskih glasbenic, če že, so te celo številnejše od moških predstavnikov in to ni pomembno zaradi ženskih kvot per se, temveč zaradi opazne lahkosti oblikovanja seznama nastopajočih, ki vključuje tako kvalitetne moške kot ženske in tudi vse ostale glasbenike, ki bi jih uvrstili pod kratico LGBTQ+. Ali, kot bi rekla Lisa Meyer sama, noro je, da danes še kdo reče, da ni dovolj predstavnic ženskega spola, ki bi jih lahko povabili k sodelovanju. Tudi na metalski sceni mrgoli čudovitih ustvarjalk.

In ker smo omenili vsebino festivala, ki ves čas bije v oči obiskovalca, lahko zatrdimo, da je festival Supersonic daleč od pojma apolitičnega. Poleg glasbe namreč ponuja tudi precej širok nabor delavnic in pogovorov, eden takšnih pogovorov je nosil naslov Rhythms of Revolution: Music + Art as Social and Political Resistance, v njem so sodelovali člana zasedbe Algiers, Franklin James Fisher in Ryan Mahan, Maria in Nicole iz zasedbe Ragana, CJ iz Black Lodge Press ter Nao – anonimna arabska oboževalka glasbe, ki je iz prve roke podala izkušnje in izrazila, koliko ji pomeni punk glasba. Pogovor je moderirala profesorica Lina Khatib, soustanoviteljica kongresa World Metal in direktorica inštituta SOAS Middle East.

Kot sta dejali Maria in Nicole iz zasedbe Ragana: »Znotraj metal scene (in širše) je nujno ustvarjati okolja, ki so eksplicitno antifašistična. Midve sva anarhistki in feministki in želiva si, da najina glasba v poslušalcu vzbudi strast do revolta. Želiva si biti del skupnosti, v kateri so ljudje investirani in zainteresirani v revolucijo.«

Moč tega sporočila smo lahko čutili med celotnim festivalom, na stojnicah z anarhistično in feministično literaturo, delavnicah in nenazadnje samih koncertih. Predvsem drugi dan, v soboto, je bil program napolnjen z bendi, ki so promovirali antifašistično ideologijo. Med njimi so izstopale maroške hardcore punkerice Taqbir, ki so na koncertu pripovedovale o izkušnjah biti ženska v islamu in izzivih, s katerimi so se soočile na poti do emancipacije. Poleg njih so sporočila odpora prenašale tudi zasedbe Blacks' Myths, Ashenspire, Ragana, Divide and Dissolve, Backxwash, Algiers in številni drugi.

Ashenspire so igrali skladbe s svoje zadnje plošče Hostile Architecture, obiskovalci pa so jim od prvega do zadnjega tona jedli iz rok. Frontman zasedbe, Rylan Gleave, je dokazal, da ni le izvrsten pevec, temveč tudi performer, ki se nerealno dobro poveže s publiko. Zasedba Ragana je zaigrala nekaj skladb s prihajajočega albuma Desolation's Flower, poleg tega pa je obiskovalce pocrkljala tudi z zdaj že pravimi hitiči You Take Nothing, To Leave in Unbecoming. Neverjetno je bilo, koliko zvoka sta lahko glasbenici ustvarili zgolj s kitaro in bobni. 

Festival Supersonic pa se ni končal pri političnih sporočilih in metalu, kajti ponudil je še obilico drugih čudovitih nastopov. V nedeljo se je publiki prvič predstavila zasedba Silver Moth, katere član je tudi kitarist zasedbe Mogwai, Stuart Braithwaite. Silver Moth so poskrbeli za enega bolj dodelanih nastopov in zopet dvignili predstavništvo postrocka eno ali dve stopnički više na lestvici do večnega sonca slave. Za naježene dlake je poskrbela tudi razširjena zasedba Big|Brave z Jessico Moss in seveda nenazadnje headliner zadnjega večera – irska folk zasedba Lankum.

O nastopih bi lahko pisali in pisali in še ne bi zmanjkalo vsebine, a je na koncu vseeno treba omeniti, da dober festival na nek način soustvarjajo tudi obiskovalci in nenazadnje delavci na prizoriščih. Supersonic Festival ima najprijaznejše organizatorke, natakarice, varnostnice, prostovoljke in obiskovalke! To, da lahko na obeh prizoriščih, na katerih se program odvija, vsepovsod pridemo do brezplačne pitne vode, to, da so na ženskem stranišču tamponi in vložki, ki jih lahko uporabimo, to, da te ljudje prijazno ogovarjajo glede muzike, to, da na terasi med koncerti slišiš komad Pony Girl od Sophie, vsi ti majhni detajli so tisto, kar doprinese k veličini nekega festivala. Nič čudnega ni, da festival Supersonic obstaja že dvajset let in da se glasbeni navdušenci tako zelo radi vračajo nanj. Supersonic je kot en velik sprejemajoč objem, ki se ne zatika ob meje žanrov in ki patriarhatu s svojo prakso pokaže en velik sredinec.

https://supersonicfestival.com/