Kino Šiška, 16. 10. 2014

Včeraj se je v Kinu Šiška zgodila težko pričakovana vrnitev legendarnih Swans. Pred tremi leti so v Šiški nastopali sveže oživljeni in s povratniško ploščo »My Father Will Guide Me Up A Rope To The Sky«, tokrat pa jezdijo na valovih navdušeno sprejete dvojne izdaje »To Be Kind« ter vedno večje priljubljenosti tudi med mlajšimi generacijami odjemalcev tovrstnih vsebin. Sloves njihovih koncertnih nastopov se od ponovnega zagona spet nezadržno širi, zato je bila prisotna tudi dobra mera vzhičenosti in pričakovanja.

A Swans včeraj niso bili edini nastopajoči. Prva je na oder, kmalu pa tudi med ljudi, stopila Margaret Chardiet oziroma Pharmakon. Newyorška performerka in varovanka cenjene založbe Sacred Bones gradi svoj nastop na dokaj enostavnih izhodiščih. Pharmakon tako zvočno kot performativno izhaja iz dediščine zgodovinskega industriala oz. tehnik, dinamik in estetik, ki so se razrasle ob prodoru in vzpostavitvi post-industrial kontinuuma v različne žanrske miljeje. Ne preveč fin, a tudi ne preveč grob nabor repetitivnega bobnenja, distorziranih udarcev in hrupa je rezultat dokaj konvencionalnega zankanja in looperskega teatra. A glavna moč Pharmakon je vsekakor njen vokal in spirajoč, direkten, konfrontacijski nastop. Monotono deklamatoren in kričeč glas je zarezal v vzpostavljeno dogajanje, kmalu po vzpostavitvi osnovnega hrupa pa je Chardiet začela serijo vdorov med publiko pod oder in z ovijanjem kabla in siljenjem v posameznike skušala tisto distanco in odtujenost, ki je na takih prizoriščih vedno vsaj malo prisotna, zmanjšati in razbiti. Ali pa nemara še povečati. Po relativno hitrem zaključku nastopa se je namreč zazdelo, da je v zraku ostalo nekaj naelektrenosti, ki je po svoje namigovala na zgodnejše, bolj temačno in agresivno obdobje Swans.

Po kratkem premoru in bežnem preizkusu instrumentov so predvsem stari hreščeči delta blues posnetki poskrbeli za spremembo in napoved tega, kar je sledilo. Novi Swans se namreč, kot je slišati, vedno bolj približujejo blues in rock'n'roll koreninam svojega početja. S tem pa se v nekakšni paradoksalni zanki vračajo tja, kjer pravzaprav še niso bili. Koncert se je začel z dolgim uvodom na gongu in činelah, ki je že takoj na začetku izpričal njihovo zavezanost elementarnemu hrupu in ki je v nadaljevanju pridobival različne obraze. Po prihodu še vseh ostalih članov na oder pa so Swans kolektivno udarili in nas preprosto povozili z močjo, ki jo je sekstet z vsemi instrumenti in ojačevalci sugeriral že sam po sebi. Celotno dvorano so napolnili s tisto eno-akordno in pulzirajočo gmoto, ki se je izkazala za osnovo celotnega večera. Swans se trenutno nahajajo globoko v, za njihove standarde, malodane rockovsko-funkovskem groovu, a način kako se ga lotevajo je tako manijakalen, robat in hrupen, da te pusti brez sape. Gre za nekakšno odklepanje implicitnega noise ekscesa, ki je vsebovan v elementarni rock gestikulaciji. In Swans so včeraj bili tako tukaj kot tam – v ritualizirani rock'n'roll bakanaliji ter hkratni pazljivi gradnji in mešanju zvočnih oblakov različnih stopenj hrupnosti.

Kot je bilo že večkrat rečeno, so njihovi koncerti v dobršni meri sestavljeni iz svežega, ne-posnetega in razvijajočega se materiala, ki ima pogosto celo prednost pred prepoznavnimi skladbami tekočih in prejšnjih plošč. Tako je bilo tudi včeraj. Začeli so z novim, udarnim komadom »Frankie M«. Sledil je »A Little God In My Hands« z aktualne plošče »To Be Kind«, nakar se je koncert začel prelivati tudi čez druge robove. Razdrobljeno, a obenem skrajno čvrsto skupinsko dromljanje, ki ga na omenjeni plošči zastopa denimo velik del epopeje »Bring The Sun/Touissant L'Overture«, je rodilo maratonski komad »The Apostate« s prejšnje izdaje »The Seer«. Tukaj nekje se je izvil tudi temačno bluesovski »Just A Little Boy«, med neprepoznanim materialom pa je bilo še obilo monokordnih napadov. Slednji so pod razpuščenim, a kljub temu vseprisotnim dirigentstvom Michaela Giraja hkrati s svojo ritmično očitnostjo le-to zaradi intenzivnosti in razorožene hipnotičnosti čutnega »overloada« tudi neprestano zabrisovali.

Ključna beseda je gotovo vztrajnost – vztrajnost, ki preči razpon od grobijanske monotonije do repetitivnega zanosa, od motorične surovosti do trenutkov gibkega poleta. Vztrajnost in reiteracija, vztrajen re-statement kopice elementarnih poant, zvočno-ekspresivnih tvarin, pa je tudi tisto, kar trenutno inkarnacijo Swans globoko druži s čislano tradicijo afroameriškega bluesa, ki mu predvsem Gira nikoli ne pozabi izkazati spoštovanja.

Koncert so zaključili s konglomeratom dela »Bring The Sun«, ki se žal ni razvil v pošastno »Touissant L'Overture«, temveč se je pretvoril v še en nov komad - »Black Hole Man«. V tem skupku so še enkrat, tokrat za vzdržljivi del publike že mejno ekstatično, iz sebe iztisnili elementarno magijsko formulo. Hrupno in plimujoče zvočno valovanje, ki se razteza od zvočnih odpadkov zgodovinske psihedelije, free-rocka in hrupne improvizacije pa do megalomanskih klastrov, ter elementarni, propulzivni trans rockovski drive, ki se je raztreščil v končni, že skorajda »spektakularni« kakofoniji.