Bar Gabrijel, Cerkno, 13. 4. 2013

Včeraj se je v baru Pri Gabrijelu zgodil še en zastonjski koncert vrhunskega novega jazza, kakršnih so v teh krajih že vajeni, saj se sporadično tudi izven „sezone“ tovrstni dogodki tam odvijajo že leta. Nastopili so znanci tukajšnjih koncertnih odrov, tokrat zbrani v zasedbi Swedish Azz, v kateri pod vodstvom Matsa Gustafssona in Per-Akeja Holmlanderja izvajajo radikalno dekonstrukcijo in lastno, s svobodno improvizacijo, noisom in free-jazzom informirano branje švedskih jazz viž iz petdesetih in šestdesetih let. Članov na tej točki ni treba posebej predstavljati. Omenimo le, da je eksperimentalni gramofonar dieb13 pred dvema tednoma nastopil z noiserskim duetom Risc na festivalu Sonica v Kinu Šiška ter da so tokrat igrali brez vibrafonista Kjella Nordesona.

Koncert na dodobra napolnjenem prizorišču so po običajno zabavni in zgovorni napovedi Gustafssona pričeli s pritajeno in brbotajočo zvočno pokrajino gramofonov dieb13 ter bobnov Erica Carlssona. Na to dromljajočo in gibko tapiserijo pa sta se umestila Gustafsson in Holmlander – najprej s fraziranjem teme, nato pa s sežetimi improvizacijskimi intervencijami. Tak vtis je prevladal tudi takrat, ko je predvsem Gustafsson odtaval v bolj konvencionalno ekspresivne solistične maratone. To pa zato, ker je ključen aspekt Swedish Azz ravno eklektično in avtorsko močno aranžiranje, ki se odlikuje v drznih rezih, čuječnih in subtilnih solo improvizacijskih partih konkretne dolžine ter kolažnem pršenju. Slednje je rezultat tako bendovske porazdelitve prispevkov kot tudi inherentno dekonstrukcijskega gramofonizma, za katerega je skrbel dieb13. 

V eni skladbi - ki je vedno pospremljena še z uvodno zgodbico - se tako lahko zgodi precej straight swinganje osnovnega napeva, v katerega se zažirata vinilni šum in pokljanje originalnega posnetka taiste skladbe; izjemni tolkalsko-dronerski recital bobnarja Erica Carlssona; hrupni izbruh Gustafssona na analognih elektronskih napravah ter še marsikaj. Poudariti pa je treba, da pri Swedish Azz ne gre za kakšno dihotomijo v stilu „tradicija vs. sodobnost“ ali kaj podobno dolgočasnega. Za kaj takega preprosto nimajo časa, saj njihova igra ne bi mogla biti dlje od „preigravanja standardov“. Ravno zato delujejo v živo še vedno sveže, saj se ne silijo s pesemskim razvojem, ki bi jim bil tuj, temveč material, do katerega očitno čutijo močno afiniteto, vtirajo v svoje heterogene estetike zvočne raziskave ter improvizacijske interakcije.

Za razliko od njihovega nastopa nekaj let nazaj v mariborskem narodnem domu so bili tokrat morda za kanček manj ostri, še posebej na elektronskem področju. Sicer pa je bolj sproščeno, a vseeno pozorno vzdušje pristajalo koncertu, ki je bil zadnji na tokratni turneji. Številčna publika je priklicala še en bis, v katerem so Swedish Azz na najbolj direkten način pokazali pomemben aspekt svojega operativnega pristopa – baje najbolj znano švedsko jazz vižo, ki jo je fraziral Holmlander na tubi, so ostali sekali s kratkimi in ostrimi hrupnimi vpadi.