Roundhouse, London, 15. 12. 2012

Grmenje povzroča nebo, lahko pa ga povzroči tudi bend. Dva takšna, ki sta včeraj v londonskem Roundhousu povzročila grmenje, sta "svetli" The Dickies in "temni" The Damned.

Ob za nas neverjetnem času so svoj nastop začeli The Dickies. Že petnajst pred osmo namreč. Odločno in udarno. Brez okusa po slabi preteklosti, ki je življenje vzela štirim članom, do ostalih pa tudi ni bila najbolj prizanesljiva. No, pravzaprav niso bili prizanesljivi sami do sebe. Kar je Leonard na nek način tudi sam priznal, ko se je pohvalil, da je že dolgih deset let trezen in čist. Žal pa je ta dober začetek pokvaril obupno slab zvok. Ko poslušaš The Dickies, je najbolj važno, da dobro slišiš vokal. Tisti specifično obarvan, visok in prodoren Leonardov vokal, ki je zaščitni znak benda. No, mi smo ga od začetka slišali bolj malo, pa še tisto, kar smo slišali, je bilo nerazločno in razmazano. Poleg tega so kitare preveč brenčale in basi preveč tolkli. Sčasoma se je to sicer malo popravilo, vendar ne dovolj, da bi odstranilo grenak priokus.

Pod zgornjo plastjo te zmešnjave pa so The Dickies kljub temu igrali odličen koncert in se niso dali uničiti slabemu zvoku. Dobro razpoloženi Leonard je uspešno skrbel za animacijo že precej številčnega občinstva, ki je dojemalo, da za slabo podobo koncerta navzven ni kriv bend, pač pa ozvočenje, zaradi katerega koncert ni bil sprejet hvaležno in z burnimi ovacijami.

S še večjimi ovacijami so sprejeli prihod The Damned, ki so bili sicer deležni malo boljšega zvoka, vendar še vedno pod mejo takšnega, ki bi ga lahko označili kot dokaj solidnega. Njihova predstava pod plastjo tega zvoka pa je bila nekoliko drugačna kot The Dickies. Žal precej slabša. Medtem ko so prvi uspeli nivo energije obdržati na istem, visokem nivoju, je ta pri The Damned neprenehoma nihala. In četudi so glave dela občinstva in tudi telesa tistih bolj spredaj nihali bolj ali manj ves čas, je bilo več kot očitno, da je tega nihanja ob novejših pesmih manj, medtem ko so hiti, kot so Neat, Neat, Neat, Love song in podobni, povzročili pravo evforijo.

Današnja postava The Damned sestoji iz dveh originalnih članov mračnjaškega vokalista  Dava Vaniana in norčavega kitarista Captaina Sensiblea ter še trojice kasneje pridruženih, od katerih je klaviaturist Monty Oxy Moron po svoji ekscentričnosti zelo dobra družba po tej lastnosti razvpitemu Captainu. Le ta je, sicer dobro razpoložen in pokrit z značilno rdečo baretko, katere sestre so pokrivale tudi nekaj glav v publiki, pokal štose, vendar pa kakšnih večjih ekscesov ni izvedel. Se pa je izkazal z mnogimi ekscentričnimi kitarskimi ritmi, v katerih ga je z bolj ali manj uspešno klavirskimi vragolijmi poskušal premagati Monty. Bolj zadržani Dave Vanian pa je dokazal, da je njegov glas še vedno mega lep in močan, kot že v sedemdesetih.

Včasih se zgodi, da predskupina zvezdi večera ukrade šov, in tako je bilo tudi tokrat. The Dickies so s svojo pozitivno energijo in našponanostjo občinstvo držali v neprestanem pozoru, medtem ko headlinerjem to ni najbolj uspevalo. Slednjim lahko v bran postavimo prehajanje čez različne žanre, ki je njihov nastop razdrobilo na več neenakomerno močnih delov, medtem ko so The Dickies odvozili v enem kosu - homogeno in brez zaviranja. Celoten koncert pa bi kljub vsemu bilo mogoče imeti v veliko boljšem spominu, če bi bil vsaj malo boljši zvok.