Kino Šiška, 4. 5. 2012

foto: Anže Kokalj

Pretekli petek smo v Kinu Šiška lahko preverili dvojni ulov priznanih, a tudi aktualnih elektronskih producentov. V istem večeru smo namreč v podobi ustvarjalcev Axla Willnerja aka The Field in Roberta Henkeja aka Monolake na odru Katedrale lahko zaužili dvojno dozo "levo-polne" plesne elektronike.



Ko sem pred meseci izvedel, da v Ljubljano prihaja The Field, ki je lani po mojem mnenju povil eno izmed bolj zanimivih ne-klubskih techno plošč, sem se novice zelo razveselil. Ko pa sem ne dolgo zatem opazil, da se bo v sklopu istega večera na odru Šiške znašel tudi Monolake, ki pač ni eden od fotrov, ki bi zgolj počival na lovorikah pretekle slave, kar dokazuje tudi pred nedavnim izdani osmi album, sem si malodane moral pometi oči in napoved prebrati še enkrat.



Čeprav se v dolini svetega Florijana zlagoma in z obilo truda s strani nekaterih posameznikov in ustanov vzpostavlja praksa organiziranja koncertov glasbenih imen v trenutku, ko so dejansko aktualna, pa je področje ne-klubske elektronske glasbe ne glede na to še vedno dokaj zapostavljeno. A kaj bi sedaj tarnali, ko pa sta se na naših krožnikih naenkrat znašli dve tako okusni delikatesi! Naj za začetek raje opišemo, kaj je med drugim tisto, kar vsaki izmed njiju daje poseben okus.



Pri The Field so to na primer toplejši, nemalokrat akustični, skoraj obvezno pa krožeče ponavljajoči se zvočni vzorci, ki jih Axel Willner na studijskih albumih dodaja in odvzema s specifičnim, samosvojim smislom za grajenje pesmi kot nekih širših celot. Te pri njem dostikrat delujejo kot zgodbe brez konca in na neki točki morda tudi brez začetka, če v katerih izmed njih sploh najdemo tiste odnose zvokov, ki na prvi posluh pritegnejo našo pozornost in nas povlečejo v poglobljeno poslušanje teh neskončnih manter.

Rdeča nit že skoraj dvajset let trajajoče glasbene poti Monolake je po drugi strani izčiščen, IDMovski techno-dub z obilico industrialnih in noise zvokov, ki pa praviloma ostajajo ostro ločeni en od drugega, tudi ko so pesmi po količini zvočnih vsebin na vrhuncu.



Kljub temu, da sta se nastopajoča precej razlikovala po tipu glasbe, ni to niti najmanj motilo ali kakorkoli drugače krojilo poteka večera. Eno izmed osišč sodobne levo-polne plesne elektronike - to je vzorčenje zvokov in ritmiziranje skozi njihovo ponavljanje - je namreč zadostovalo, da je celoten večer izpadel kot koherentna in kredibilna celota.

Zato pa sta koncerta gledano malo širše pokazala na neko dimenzijo druge vrste - splošen problem živega izvajanja tistih plesnih elektronskih glasb, katerih končni cilj ni nujno zgolj plesišče.



V mislih imam zlasti dve vprašanji: ustvarjalci se po eni strani najverjetneje vneto sprašujejo, kako pripraviti svoj živ nastop, da bo ta sploh zadostil kriteriju živega in zatorej upravičil perspektivo nastopajočega na odru nasproti publiki na podiju; organizatorji takih dogodkov pa se po drugi strani morda sprašujejo, v kakšen prostor in kontekst postaviti takšno glasbo, da bi do izraza prišle njene kvalitete.



Ustvarjalci to zagato rešujejo na zelo različne načine in dva izmed najbolj pogostih smo videli v petek v Šiški. Najprej je bil na tnalu The Field, ki nastopa ob podpori tolkalca na klasični bateriji in basista na električnem basu ter občasno digitalnem sintetizatorju. Čeprav v živo izvedena elektronska glasba načeloma lahko pridobi na živosti in se skozi performativnost nastopajočih še bolj približa publiki, v primeru The Field ni bilo tako. Inštrumentalista sta žal igrala le obrobno vlogo podpore glasbenemu jedru, ki je v obliki prepoznavnih elementov pesmi in diktiranja tempa izviralo iz glasbene delovne postaje konstantno, a neprizadeto migajočega Axla Willnerja.



Na drugi strani Robert Henke, ki ta čas zastopa barve nekdanjega dvojca Monolake, na prej omenjeno vprašanje odgovarja s sodelovanjem z vizualnim umetnikom Tarikom Barrijem, ki med nastopom skrbi za bogato in dinamično vizualno kuliso na platnu za hrbtoma obeh, na prednjem robu odra pozicioniranih nastopajočih.



Petkovo dogajanje se je torej odvijalo znotraj klasičnega avditorija, v okvirih katerega so obiskovalci hote ali nehote nekako prisiljeni v iskanje stika z ustvarjalci na odru. In na tej točki pridemo do srža prej omenjenega problema - približevanja glasbe publiki skozi performativni moment, za katerega se bolj in bolj zdi, da je v takšnih okoliščinah tudi v primeru tovrstne glasbe prej kot ne imperativ.



Ne glede na to, ali smo The Field spremljali z odprtimi očmi, uperjenimi proti odru, ali z zaprtimi, ne meneč se za nastopajoče, so ključne kvalitete glasbe Axla Willnerja le redko uspele splavati na površje. Po eni strani nas je namreč lahko motilo razmerje med količino in učinkom vloženega truda posameznih nastopajočih, po drugi pa smo ugotovili celo, da podpora glasbenikov v borbi z v naprej pripravljenimi elementi k celoti ne prispevata nobene prave dodane vrednosti.



Taktika Monolake se je po drugi strani izkazala za uspešnejšo, saj so ob strmenju na oder našo pozornost uspešno kradle zanimive vizualije. Če ne prej, pa smo, ko smo zaprli oči, lahko zaslišali v Šiški premalokrat izkoriščeni surround sound in tako uživali v vsaki podrobnosti že tako izčiščenih elektronskih produkcij.



Vseeno pa tudi v slednjem primeru vprašanje o smiselnosti umeščanja takšnega tipa ustvarjalcev na klasični koncertni oder ostaja odprto. To je pred leti na najboljši možen način pokazal dvojec Autechre, ki je zagato rešil sila enostavno - v katedrali Kina Šiška je izklopil vse luči. In poslušalstvo je šele tako lahko začelo zares uživati.