Klub Gromka, Ljubljana, 10. 12. 2019

Pisalo se je leto 2017, ko se je zasedba The Flying Luttenbachers ponovno pognala v tek. Res je, v letu 2007 je želel Weasel Walter zasedbo pokončati, a vendar ima v ekonomsko nestabilnih časih prav vse svojo ceno. Drži tudi, da je v primeru The Flying Luttenbachers težko govoriti o zasedbi, gre namreč v prvi vrsti za projekt enega posameznika – Weasla Walterja.

Ponovimo – zasedbo je v letu 1991 ustanovil takrat devetnajstletni Weasel Walter v sodelovanju s Halom Russellom in Chadom Organom, ime pa so si nadeli po krstnem imenu Hala Russella, torej Harold Luttenbacher, čeprav je Hal po že zgolj nekaj mesecih skupino zapustil. Takrat ga je nadomestil nihče drug kot pihalec Ken Vandermark, s katerim so nato posneli svojo prvo sedempalčno ploščo. Od leta 1991 do leta 2007, ko je zasedba The Flying Luttenbachers prvič razpadla, se je v njenih vrstah zamenjalo lepo število imen, danes v veliki meri pošteno profiliranih glasbenikov, med drugimi so z Luttenbacherji igrali Jeb Bishop, Alex Perkolup, Aaron Dilloway pa Kurt Johnson in tako dalje. Edini stalni član zasedbe skozi leta je brezkompromisni multiinštrumentalist Weasel Walter, ki je vselej najraje obsedel kar za bobni. Zasedbo je v času njenega delovanja spremljalo precej vzponov in padcev, glasba, ki jo je želel igrati Walter, se je pogosto našla pred svojim časom in tudi zato ni žela velikih uspehov. Pa naj je temu botroval njen prostor v Chicagu, ki ga je konec devetdesetih zaznamovala precej zanimiva glasbena scena okoli Wicker Parka, na zahodni obali, kamor se je Walter preselil v začetku dvatisočih let, ali navsezadnje dandanašnjem New Yorku, ki še najlažje hodi vštric z muziko na presečiščih jazza, punka, death metala, no wavea, grindcora ... a je to tudi mesto, v katerem je presneto težko preživeti, ne glede na njegovo pisano bogato kulturno zgodovino ali veličino posameznikovega kulturnega kapitala. A prav znotraj nesreče, ki jo narekuje veliki ekonomski trg, se je leta 2017 rodila tudi majhna sreča – ponovno oblikovanje zasedbe The Flying Luttenbachers.

V letu 2017 se je Walter z idejo ponovnega zagona zasedbe najprej poigral na družbenih omrežjih – na Facebooku. Tam je zastavil vprašanje, kdo bi želel postati novi član The Flying Luttenbachers. Javili sta se bojda dve osebi – kitarist Chris Welcome in nihče drug kot naši frekvenci že dobro znani basist Simon Hanes, ki deluje v bendih Trigger in Tredici Bacci. S slednjim se sodelovanje zavoljo drugih obveznosti žal ni izšlo, a zato se je Luttenbacherjem pridružil Tim Dahl, s katerim je Walter pred tem že igral v projektu Retrovirus Lydie Lunch. Oba smo ob Lydii videli tudi pri nas, celo dvakrat, basista Tima Dahla pa se verjetno spomnite tudi po koncertih zasedbe Child Abuse, ki je bila pri nas nazadnje v oktobru, enako kot tokrat Luttenbacherji – v sklopu Defonije – ter tudi po njegovem gostovanju na Cankarjevih torkih pred nekaj leti ob boku Ave Mendoze.

No, na tokratnem koncertu zasedbe The Flying Luttenbachers na Defoniji v Gromki smo poleg idejnega vodje, bobnarja Weasla Walterja, in basista Tima Dahla v postavi ujeli še tenor saksofonista Matta Nelsona in kitarista Alexa Warda, torej v nekoliko drugačni postavi od tiste, ki je igrala na zadnji plošči Imminent Death, na kateri sta se v vlogah kitaristov preizkusila Brandon Seabrook in Henry Kaiser. A če se na primeru Luttenbacherjev lahko kaj naučimo, je to, da iz zgodovine projekta izhaja predvsem dejstvo, da je včasih idejni vodja projekta le eden in da so drugi sodelujoči zgolj gostujoči glasbeniki, ki pridejo in tudi gredo, ter tako služijo denar za preživetje. Na določen zabaven način se je to dejstvo zrcalilo že v tokratnih odelih naših muzičistov. Vsi z izjemo Walterja so na odru stali v srajcah in kravatah, le vodja je nosil navaden t-shirt, oficirske hlače in črne škornje do kolen, z dvema bojnima črtama nad ličnicami in črnim križcem med obrvmi.

Tokratni koncert je bil vse, kar bi lahko pričakovali – v nekaterih ozirih tudi več. Že res, da je zasedba do leta 2017 celih deset let počivala, pa vseeno se pozna, da v zadnjih letih ruži dalje s polno paro. Zgolj letos so Luttenbacherji izdali dve plošči – Shattered Dimension ter Imminent Death –, poleg novega materiala pa ekipa na odru obvlada tudi starejše kose kompozicij, s katerimi so pošteno razigrali tokrat pošteno transgeneracijsko nabrano Gromko – ljudem v prvih vrstah se je mešalo, kot bi videli Boga … Beri kot: bili so že skoraj nadležni.

Če je bilo v preteklosti za zasedbo bistveno predvsem, da čim uspešneje trči punk v jazz in ruži, kolikor agresivno pač gre, se je z leti takšen naskok na največje možno število blastbeatov na minuto spremenil v bolj dinamično in bolj premišljeno muziko. Ne razumite narobe, blastbeati ostajajo, le bolj premišljeno so razporejeni po kompozicijah, muziko benda pa zdaj poleg agresije zaznamujejo tudi mirnejše, stabilnejše, ponavljajoče se teme iz ozadja, ki muziki omogočijo, da se popolnoma izgubi in hkrati najde svoje staro mesto. Torkova jazzovska – vendar celo bolj grindcore, death metal, no wave, prog rock – poslastica je črpala jasen navdih iz bazena disharmoničnih godb Arnolda Schonberga in Iannisa Xenakisa ter iz glasbenih vzorcev poliritmije. Bilo je izjemno, kako je Tim Dahl vstopil v ritem, ki ga je nato do trenutka, ko ga je Walter z bobni ujel, že popolnoma predrugačil, nakar sta v vmesju igrala vsak svojega, v razpletu pa sta se ujela v nekakšnem popolnem kompromisu, ki je vsej navidezni razpuščenosti kar naenkrat zadal Smisel.

Bil je pravi užitek opazovati, kako sinhrono je bend deloval, sploh glede na to, kako Walter poveljuje iz ozadja. S premnogimi solo bobnarskimi vložki je vodja zares demonstriral tudi, kako idejno ključen je za celoten projekt.

Posebne ekonomske okoliščine so torej predramile »one woman’s trash, another woman’s treasure«, zasedbo The Flying Luttenbachers – seveda na našo srečo –, ki nam jih je v užitek pripeljala tudi na Defonijo Mihe Zadnikarja, kot še enega izmed številnih čudovitih koncertov v tej organizaciji. Vse pohvale ...