Channel Zero, 6. 10. 2015

V torek se je v metelkovskem klubu Channel Zero odvil koncert čezlužnega dvojca Tonstartssbandht. Edwin Mathis in Andy White sta brata, ki sta skupaj začela igrati leta 2007. Od takrat redno snemata in izdajata albume, pogosto v živo in na kasetah. Zanimiv je način, kako sta nekaj časa ustvarjala, saj sta si zaradi velike razdalje med prebivališčema včasih ideje in posnetke pošiljala po internetu. V zadnjih letih Andy igra tudi v spremljevalnem bendu kanadskega hipsterokerja Maca DeMarca. Če se ustavimo še pri nenavadnem imenu, po besedah bratov White Tonstartssbandht ne pomeni ničesar, je le dvojcu ljub črkovni kolaž iz njune mladosti. Čeprav sta se v svoji že skoraj desetletni karieri veliko potikala predvsem po vzhodni Evropi, sta se brata pri nas mudila prvič.  Kot predskupina so nastopili ljubljanski psihedeliki Persons from Porlock, ki v teh mesecih redno koncertirajo kot udeleženci Klubskega maratona.

Če bi, preden je na oder prišel ljubljanski kvartet, v klub stopil slepec, nikoli ne bi uganil, kakšen dogodek se bo odvil v naslednjih urah. Namesto da bi se pred koncertom s pomočjo sorodne glasbe ustvarjalo primerno vzdušje, je iz zvočnikov prihajal dubstep. To je povzročilo, da je še tistih nekaj obiskovalcev, ki so prišli dovolj zgodaj, na začetek koncerta čakalo na rahlem pršcu pred vrati Channela.

Ko se je naposled vendarle zaslišal zvok kitar, se je občinstvo preselilo v notranjost kluba, a se je postavilo na varno razdaljo od odra. Persons from Porlock niso izgubljali besed z nagovorom ali predstavljanjem, temveč so po prihodu na oder takoj začeli z igranjem. Edina komunikacija, ki smo je bili od njih deležni, se je zgodila na koncu, ko so se na hitro predstavili in se poslovili. Vrzeli med komadi so namesto z govorjenjem zapolnjevali z govornimi sampli. Pogrešati je bilo stik s publiko, ki bi koncertu dodal bolj osebno noto. Dobro vzdušje so ustvarile projekcije, ki so bile predvajane na zadnjo steno odra in na člane skupine. Videti je bilo, da so skrbno izbrane, tako da sovpadajo s posameznimi komadi.

Glasba Persons from Porlock temelji na precej osnovnih bobnih, basu in ritem kitari. Presežek doda šele solo kitara, ki z nebrojem efektov ustvarja zanimive zvoke, ne manjka pa ji niti nalezljivih melodij. Vokal je vseskozi sanjav, a je večino časa preveč jokav in neizrazit, kar bi se dalo pripisati preveliki dozi reverba, ki večinoma tudi onemogoči razumevanje besedil. Ko zraven zapoje še spremljevalni vokal, ki premore več energije, skupaj ustvarita mnogo boljši vtis. Po koncu polurnega seta psihedelije se je v Channel Zero nakapljalo prav spodobno število ljudi.

Nato sta oder zasedla Edwin in Andy. Prvi za bobni skrbi za ritem, drugi pa na dvanajststrunski kitari s prsti ustvarja melodični del pesmi. Za interpretacijo besedil sta zadolžena oba, ponavadi to počneta kar naenkrat. Edwin v dvoglasju večinoma prevzame vlogo višjega vokala, s katerim v ozadju podpira Andyja, ki besedilo podaja zelo doživeto. Tokrat sta se poslužila naglavnih mikrofonov, ki so najprej delovali nenavadno, a so se v naših očeh hitro prelevili v nekakšen podaljšek njunih teles, ki je pomagal Andyju, da se je lahko prosto gibal po odru. To je namreč vseskozi počel. Večina njegovih plesnih gibov je bila groteskno baletnih. Najraje je izvajal plié in grand battement, h grotesknosti pa je pripomogel njegov izgled s košatimi brki in dolgimi lasmi ter dejstvo, da je bil oblečen le v hlače.

Svojo dvanajststrunsko električno kitaro ima Andy hkrati speljano čez kitarski in basovski ojačevalec, kar pripomore k polnosti zvoka, ki lahko pri duih velikokrat predstavlja problem. Tudi efektov nima veliko, a tisto peščico dobro uporabi. Glede na to, da si je opremo sposodil od predskupine, je uspel iz nepoznane opreme izvabiti zavidljivo dober zvok. Igra s prsti, velik del svojega stila pa nedvomno dolguje folk posebnežu Johnu Faheyju. Edwinovo vihravo bobnanje je večino časa dobro zapolnjevalo prostor, a parkrat se je zgodilo, da se z bratom glasbeno nista razumela in sta pasažo posledično odigrala eden mimo drugega. Na splošno je koncert deloval kot neke vrste jam session, orientiran okrog obstoječih komadov, saj sta dolgo časa igrala neprekinjeno, nato pa je moral Andy svojo kitaro drugače uglasiti. Pri dvanajstih strunah to pač ni preveč kratek postopek. A sta te daljše premore Američana izkoristila za sproščeno komunikacijo s publiko in prav nič posiljene duhovitosti. Svoj skoraj dvourni koncert, ki je bil sicer zadnji na turneji, sta zaključila z iskrenimi zahvalami vsem vpletenim.

Zaključek je očiten. Tonstartssbandht je bend, ki ga je treba slišati v živo, kjer se energija in sinergija bratov White lahko preneseta na poslušalca. Svoje je naredil tudi prostor, saj je Channel Zero omogočil dober zvok in primerno vzdušje. Na še več takih koncertov!