Menza pri koritu, 30. 5. 2013

Ko sem včeraj malo po deseti zvečer prišel na Metelkovo na koncert belgijskega dua Too Tangled, sem glede na število parkiranih koles pred Menzo pri Koritu za hip pomislil, da bo na koncertu le nekaj več ljudi, kot jih je bilo prejšnji teden v istem prostoru na znani ameriški untergrunt skupini Subsonics. Ta misel se je izkazala za preveč optimistično. Medtem, ko je bila na majhnem odru Menze pri Koritu še kar gneča, je pod odrom zijala praznina, zaradi katere so se dve-tri prijateljice lahko čisto svobodno vrtele in sukale v ritmu hard rocka domorodne skupine Deck Janiels. Lepo je bilo opaziti, da ta praznina ni posebej motila članov hard rock posadke. Pevec dolgih las  in natreniranega pivskega trebuha, oblečen v polni opravi - z rutico in sončnimi očali -, ter njegovi štirje companerosi so uigrano žagali, kot da ogrevajo občinstvo pred Big Foot Mamo v Križankah in se pri tem pripravljajo za nastop pred Iron Maiden v Stožicah. Pred nekaj prijatelji in petimi drugimi obiskovalci, če ne štejemo organizatorjev, so Deck Janiels jasno in strastno predstavili klišejski hard rock stare šole, ki premore pesmi z udarnimi naslovi, kot je denimo Jack and Beer. Z jeans jaknami z odrezanimi rokavi in srcem, ki hitro utripa za rock’n’roll, so Deck Janiels nepretenciozen, zelo spodobno pripravljen bend, ki zna opraviti nastop po “reglcih”, in ki bi s časom lahko našel svoje mesto na odru večine rockovskih in drugih veselic od Murske Sobote, preko Kranja do Novega mesta. Seveda, predstavitev članov skupine in vmesni dobrovoljni komentarji med komadi niso umanjkali.

Če so Deck Janiels nastopali pred petimi prijatelji, belgijski duo Too Tangled tako rekoč ni imel nikogar, pred komer bi zares nastopil. Morda so bili vsi na Severini ali doma pred Odmevi, kdo bi ga vedel … Toda Belgijca se nista pustila demotivirati. Kitarist in pevec se je v ritmu glasbe po novovalovsko nervozno zibal nad svojimi Gretsch kitarami, ki jih je menjal iz skladbe v skladbo in pri tem zlagal sočne kitarske rife in linije, medtem ko je njegova sopotnica pevka nežno godla s svojo violino, tipkala po ritem mašinici, občasno tudi malo potokla z bobnarskimi palčkami, ter zaigrala na sintič. Too Tangled sta spreten mali duo, katerega glasba na trenutke izjemno spominja na godbo The Kills. Gre za način, kako se moški in ženski vokal dobesedno ovijata drug okoli drugega, kako kitara hrustljavo drsi nad ritmično podlago, kako ritem mašina narekuje potek koncerta. In vendar Too Tangled imata na svojih dveh albumih, prvencu Where the Magic Got Killed in novem Where the Echoes Die, dovolj skladnih pesmi ter tudi dovolj domišljije, da v osnovo, ki zaradi vpliva The Kills zveni tako domače, vbrizgata dovolj lastne in samosvoje kreativnosti. Spoj violin, kitare in ritem mašine je vsekakor eden tovrstnih elementov, psihadelična projekcija, s katero dopolnjujeta svoj nastop pa je tudi eden izmed dejavnikov, ki dajo vedeti, da želita ustvariti karseda celovit vtis. Glasbo razumeta, čutita in jo znata delati, igrati in peti, pri tem pa sta prav evropsko, boemsko sproščena in pristna. Po koncu nastopa je kitarist z odra stopil v občinstvo, kar je bila glede na število ljudi edina logična poteza, nato pa sta na spodbudo občinstva odigrala še bis, na katerem sta podala izvedbo Stones pesmi Play With Fire. Spontano, pristno, boemsko.