Grad Posert, Hrvaška, spletni prenos, 24. 4. 2021

Transhistria Deconstructed je sklop koncertov, katerih ideja je, da Tamara Obrovac, vokalistka zasedbe Transhistria, izvede 4 ločene duo koncerte, in sicer z vsakim članom zasedbe. Projekt sestavljajo kontrabasist Žiga Golob ter kitarist in mandolinist Uroš Rakovec iz Slovenije, harmonikar Fausto Beccalossi iz Italije ter hrvaški bobnar Krunoslav Levačić. Tamara je due izvedla že s harmonikarjem in kontrabasistom, v tokrat recenziranem, tretjem koncertu pa je vokal prepletala z zvoki udarcev, zvončkljanj in prasketanj Krunoslava. Koncert je potekal pod delovnim naslovom Najzločestiji smo od sve djece ali Zlobnejši smo od vseh otrok. Poleg Transhistrie Tamara in Krunoslav trenutno sodelujeta tudi v zasedbah Tamara Obrovac Quartet in TransAdriatic Quartet.

Ime zasedbe Transhistria izhaja iz Histrije, starodavnega imena za Istro. Glasba te zasedbe je edinstvena kombinacija jazza ter elementov istrske in mediteranske ljudske glasbe z elementi sodobne glasbe, zasedba pa poslušalca vodi tako po prostorih kot skozi čas teh dveh pokrajin. Tamara in Krunoslav sta izvedla kar nekaj zametkov pesmi zasedbe Transhistria, vendar sta v mehurčku svojega dua našla nek popolnoma svoj izraz teh istih skladb. Tako sta ohranjala glavno stezo Transhistrie, vendar sta forme skladb razširjala ter jih v odprtih improvizacijah raztegovala, vozljala, razčetverjala in sestavljala nazaj. 

Koncert je bil neprekinjen in dinamičen tok zvoka, od začetka do konca sta glasbenika namreč kreirala samo glasbo. Med nastopom nista imela nobenih naratorskih vložkov, kot poslušalci pa zaradi bogate zvočne vsebine tudi nismo potrebovali nobenih razlag in govoričenja. Kar zadeva tehnikalije, je bil zvok bobnov odličen, pri vokalu pa je bilo nekaj prostora za izboljšave. V njem se je tu in tam slišalo prasketanje slabega kontakta, glasnost pa bila je v nekaterih delih nekonsistentna. Tehnične vražičke pa moramo vzeti v zakup z izbiro lokacije, saj se je koncert odvijal sredi skoraj neokrnjene narave v hrvaški Istri, med ruševinami gradu Posert oz. gradu Šabec. Ideja koncerta je bila, da glasbenika navdih za sam performans črpata na licu mesta, za kar je bil ta karizmatičen kraj več kot prikladen. V kadrih, posnetih z dronom, so se orisovale veličastne ruševine nekdaj mogočne utrdbe, okoli pa drevesa, gozd in narava, do koder sega oko. Konceptualno so se te slike odlično zlivale z izvajano glasbo in se prepletale s posnetki nastopajočih. Umestitev spletnega koncerta med ruševine pa ima lahko tudi zanimivo konotacijo današnjega stanja umetnosti. Ali so livestreami morda le ruševine živih koncertov?

Tamara je kot vokalistka, skladateljica in flavtistka na hrvaški in tudi na svetovni glasbeni sceni puščala in še vedno pušča vidne sledi. Svoj edinstven glasbeni izraz črpa predvsem iz sodobnega mediteranskega jazza in etna ter iz narečne tradicije hrvaške Istre. Izgubljali smo se v njenem tkanju melodij, vendar nas je venomer nazaj prizemljila z rdečo nitjo. Zdelo se je, da je vedno ne samo korak pred poslušalcem, temveč tudi pred sabo. Iz skoraj abstraktnega melodiziranja je prehajala tudi v zelo ritmično formiranje zvoka, na primer v delčku izvedenega komada Črno zlo. Zvok glasu in bobni so se prelivali in spajali, včasih se je celo zazdelo, da je glas prevzel ritmično sekcijo, bobni pa so zaradi barvitosti zvokov postali melodičen element. Krunoslav je iz tolkal izvabljal široko paleto zvokov, pri čemer je uporabljal različne palčke, metlice, plastične cevi in kozarec. Oba glasbenika sta imela odlično glasbeno in energijsko prezenco, njuna komunikacija pa je izžarevala zaupanje in domačnost sedemintridesetih let sodelovanja. Drug drugemu sta sledila, se podpirala v idejah, si dajala prostor in se izmenjevala pri vodenju, poleg zametkov že formiranih komadov zasedbe Transhistria pa so tudi njune improvizacije prasketale od bogate zvočne vsebine. 

Nekje sredi koncerta sta ustvarjalca doživela moment otroške razigranosti, ko sta oba začela vokalizirati sproščeno in razigrano, vsak v svoji improvizacijski maniri, prosto in neobremenjeno. Lepo je videti in slišati umetnike, ki ne jemljejo vsega nadvse resno, temveč razumejo in kažejo, da je glasba lahko tudi prostor humorja in raziskovanja še za tako uigrane glasbenike. V takšni neobremenjeni glasbeni igri se ustvarijo največje čarovnije spontanih trenutkov, ko prostoleteči koščki trčijo in zanetijo iskre. Kemija in sproščenost izvajalcev se je odražala tudi v tem, da sta se med samim koncertom kar nekajkrat glasno zasmejala, z njima pa na drugi strani ekranov tudi mi.

Vokal in ritem sta izmed vseh glasbenih elementov najbolj prvinska. Glas človeka spremlja, odkar ta obstaja, ritem ali tolkalo pa lahko postane vse okoli nas. Če goli sedimo v prazni sobi, lahko sproduciramo glas in ritem. Tamara Obrovac in Krunoslav Levačić sta skozi koncert uspela orisati to prvinsko auro vokala in tolkal, zdela pa sta se kot posodi ritma in melodij brez dna. S koncertom sta skozi improvizacije raziskovala prostrana glasbena igrišča ter ustvarjala rodovitna tla za najrazličnejše ritme, zvoke in melodične variacije v etno maniri z jazzovskim podtonom.