Menza pri koritu, Ljubljana, 7. 11. 2024

Ekstaza smrti ali Ulcerate na Metelkovi

V četrtek, 7. novembra, se je v Ljubljani po dobrih desetih letih ustavila novozelandska ekstremnometalska zasedba Ulcerate, ki po Evropi trenutno predstavlja najnovejši album Cutting the Throat of God. Album je sredi junija letos izšel pri založbi Debemur Morti Productions, takrat pa smo ga recenzirali tudi v Tolpi bumov. Z Ulcerate je nastopila podobno zveneča zasedba iz Čila, bend Selbst, ki je odprl koncert točno ob 20. uri.

Zunaj je bila gosta megla, mraz je prodiral v kosti, kar je pravzaprav ustvarilo prekrasno vzdušje za nastop obeh zasedb. Selbst je one man band, ki ga sestavlja možakar, znan zgolj kot N., za igranje v živo pa najame člane iz drugih zasedb. Tako je na odru stal kvartet, ki je po zvoku in samem nastopu zvenel kot Ulcerate oziroma, če smo bolj iskreni, je skušal zveneti tako.

Z odra je torej v nas letelo valovanje disonantnih kitarskih rifov. Prepletali so se z melodičnimi pasažami, ki so zvenele, kot bi bila zunanja megla in mraz prevedena v tone. Nad temi žalostnimi zvoki je bdel in močno prezenco uveljavljal bas, vse skupaj pa so podprli precej enolični, čeprav močno zveneči bobni, ki so svoje delovanje utemeljili na neskončnih baražah blast beatov. Vokal je bil generično dolgočasen. Domači Siderean bi jih pojedli za malico. Nastop benda se je sčasoma začel kar vleči, zvočna slika ni bila najboljša, kar je bila posledica tega, da si glasbeniki verjetno niso znali urediti zvoka na odru, da res obupnih crash činel najcenejšega razreda, ki so sadistično butale v ušesa prisotnih, niti ne omenjamo.

Selbst je publika ne glede na vse sprejela zelo dobro in jasno je, da ima bend precejšen potencial. Vendarle pa ga nekako niso uspeli pokazati v četrtek v Menzi pri koritu. Za razliko od, seveda, Ulcerate, katerih nastop je bil zagotovo eden najboljših ekstremnometalskih dogodkov, kar smo jim bili priča na naših tleh letos.

Glasbo Ulcerate je v glasbeni žanr težko pravilno uvrstiti in glasbeniki tudi ne marajo biti razvrščani, kot sami pravijo v mnogih intervjujih. Toda za potrebe recenzije ne bo odveč, da trio žanrsko označimo za ekstremnometalsko zasedbo. V njenem zvoku prevladujejo disonantni kitarski toni, nenavadne ritmične strukture, močan monoliten vokal in večplastnost kitarskih tonov. Ulcerate je težko poslušati že v samoti. Njihova glasba je izjemno mračno intimno doživetje in zahteva popolno predanost in koncentracijo poslušalca. Zakaj je treba poudariti vse to? Ker boste lažje razumeli, zakaj je trio izvedel eno najboljših glasbenih, vizualnih in emocionalnih predstav v ekstremnem metalu na naših tleh letos in vam je lahko prekleto žal, če vas ni bilo tam.

Med bendoma je bil oder zakrit v meglo, publiko pa so začele občasno osvetljevati zgolj rdeče luči. Bend je zelo hitro postavil svojo opremo, se podal v zaodrje in čakal na trenutek, ko bo lahko začel supersonični ritual. Po turobnih tonih, ki so v neskončni zanki prihajali iz zvočnikov, se je publika kot hipnotizirana podala proti odru. Čutili smo, da to ne bo večer, na katerem prisotni komaj čakamo na stage diving ali wall of death. To je bil večer zaprtih oči in ritmičnega gibanja publike, ki verjetno izpade kot en velik temačen val teles. In tako je tudi bilo.

Ob 21.20 so na oder stopili bobnar Jamie Saint Merat, kitarist Michael Hoggard ter basist in vokalist Paul Kelland. Navdušene krike publike je takoj prekinil zvočni napad prvega komada, ki odpre tudi najnovejšo ploščo. Začel se je koncert, med katerim bend do zadnje skladbe ni spregovoril ene same besede, po vsakem komadu pa so dvorano napolnili aplavz in huronski kriki navdušene publike. Ulcerate so predstavili pet skladb z nove plošče, trije komadi so bili s predzadnjega albuma Stare Into Death and Be Still, ki je izšel prav na vrhuncu pandemičnega leta 2020. Zadnji, bonus komad, pa je bil naslovni komad prve plošče Everything is Fire. Vse skupaj je trajalo več kot eno uro.

Ples tonov in teles na odru je bil popoln. Kakšen zvok – ne pomnimo, da bi v zadnjih letih oziroma sploh kadarkoli v Menzi metalski bend predstavil takšno zvočno podobo. Kot morebiti veste, so Ulcerate nekakšna zmes bendov, kot so Gorguts, Immolation, Deathspell Omega in njim podobni, po smislu za igranje in izredno obvladovanje glasbene obrti pa se zdi, da gre za novozelandsko različico zasedbe Imperial Triumphant, toda brez mask in s precej čistejšim in masivnejšim zvokom. Možje igrajo kot virtuozi in sčasoma, ko smo odprli oči, nismo vedeli, kateremu inštrumentalistu bi sledili. Ob tem je koncertno ekstazo eksponentno povečala še odlična vizualna podoba, ki so jo sestavljale luči, nihajoče med spektri rdeče, modre in bele, pomešane seveda z odrsko meglo in občasnimi stroboskopskimi bliski. Vse je bilo urejeno do potankosti, a narejeno z minimalno ekipno odrsko mašinerijo – za zvok na odru je poskrbel kar bend sam, medtem ko je dvorano s tem blagoslovil njihov odlični tonski mojster, ki pa je bil odgovoren tudi za vizualije. Takoj naj se popravimo – slikovnih projekcij ni bilo, uporabili so le luči in meglo, toda to je bilo več kot dovolj. Za male pare smo pravzaprav dobili nekaj takega, kot če bi v živo gledali Meshuggah.

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da so Ulcerate v vseh pogledih uprizorili šov, ki ga lahko ocenimo zgolj s čisto desetko. Takšna reprodukcija odličnega najnovejšega studijskega izdelka v Menzi je bila hvalevredna, s koncerta pa smo vsi odšli pod vtisom – če že ne najdemo boljšega izraza – prave ekstaze smrti. Če boste kje uzrli, da nastopa novozelandska trojica, nemudoma pojdite. Česa takega zagotovo ne boste doživeli pogosto – če sploh kdaj.

Odpoved: Ekstazo je doživel Ivan Cepanec – Tegla.