Ambasada Gavioli, 8. 2. 2013

Približno 14 let mineva od tistega dogodka, ko sem se z druščino sredi nekega metelkovskega večera odpravil v avto poslušat glasbo. Žagale so kitare, lasje so plapolali v zraku, v soju uličnih svetilk pa so se svetili našitki, kot so Testament, Overkill, Morbid Angel, Sepultura in podobni. Le s težavo smo pristali na idejo nekega prijatelja, ki smo ga takrat klicali “Dvoživka”, da nam pokaže nov komad DJ Umeka. Napol iz usmiljenja in napol iz radovednosti sem mu ustregel in s tem sem nevede sklenil doživljenjski pakt z elektronskimi “beati”. Racio se je seveda z vsemi štirimi otepal te “primitivne” glasbe, srce pa kakopak ni imelo orožja proti sinergični kombinaciji najbrutalnejšega “kicka” leta 99 in futurističnim vrtalkam iz onostranstva. Techno kompozicija par excellence z naslovom Lanicor me je prepričala, da odidem v izolsko Ambasado Gavioli in preverim, kako se zabava mladina, ki je sam nikoli nisem mogel razmeti. Odpravil pa sem se seveda z namenom, da bi kasneje lahko argumentirano kritiziral početje teh “primitivnih” rejvarjev. Sredi prve izkušnje Ambasade Gavioli pa je bila stvar seveda jasna – tudi sam sem postal dvoživka. Občutek, ko se človek osvobodi dušečih spon sebi bližje ideologije in ko se v divjem plesu stopi v akord duše in telesa, je nepopisno osvobajajoč. In ker vem, da je podobnih zgodb, kot je pravkar povedana, malo morje, lahko za konec uvoda povem tisto, kar bi moral že na začetku - pretekli petek smo odšli v zibelko slovenske rejv kulture, da bi preverili, če najpomembnejši slovenski glasbenik vseh časov še zna miksat tako kot v “dobrih starih časih”.

Prva stvar, ki sem se je veselil, je bil havba parti na parkirišču Ambasade Gavioli - to je bil vedno neobhodni del izolskih techno veselic. Mini instant mesteca, ki se vzpostavijo v takih okoliščinah, so mi bila vedno fascinantna. Izmenjava dobrin, spoznavanje ljudi in debate z neznanci z razponom od težkih življenjskih pa vse do trača in glasbe imajo tisto sociološko noto, ki se za stenami kluba izgubi v črvinah techno muzike. Na parkirišče pa tokrat žal ni bilo moč priti z avtom sploh – le z vstopnico, peš in nato takoj v naslednjo vrsto. Če je to poteza, ki se jo še da nekako razumeti, pa mi je bila v totalni misterij zavita logistika okoli kadilnice. Čim si skozi stranski izhod kluba stopil ven, nisi mogel več nazaj. Treba je bilo iti vse naokoli do glavnega vhoda – seveda ves prešvican in v jebenem mrazu. “Software-u” na dveh nogah, imenovanemu varnostna služba, pa se seveda ne da dopovedati, da bi nekako rad samo brez nepotrebne hoje po mrazu prišel nazaj na plesišče. In to je bil za moje pojme edini resnejši problem petkovega večera. Ni mi jasno, zakaj se mora Kafkina Amerika ponavljati na vsakem večjem partiju. Zakaj moramo obiskovalci brez pojasnil početi debilne reči in zakaj tvegamo odstranitev s prireditve, v kolikor hočemo razlago? Povprečen človek skupaj s karto na taki prireditvi pusti 10 do 20 procentov svoje mesečne plače, in v kolikor ni neka empatija dovoljšen argument za večjo razumskost in prijaznost osebja, ne bi bilo odveč, da se upoštevajo vsaj ekonomski faktorji.

Kot prvi je zvočnike in pa predvsem publiko ogrel verjetno najstarejši domač techno DJ, Veztax. V slogu DJ Sputnika, nekdanjega rezidenta Ambasade Gavioli, ki je vedno vrtel prvi, je lepo pripravil teren s počasnim stopnjevanjem od tech-house-a do trših ritmov. Set je bil jako, jako plesen, sestavljen pretežno iz ne-hitičev, vmes pa je na trenutke že rajcal z Umekovima mega hitoma Lanicor in Gatex. Slednji je mimogrede fenomen in hkrati eksperiment techno sveta, saj je postal svetovni techno hit v pravem pomenu besede kljub temu, da mu manjkata dve esencialni techno sestavini - kick oz. bas boben ter pripadajoči offbeat hi-hat. Tekom Veztaxovega nastopa se je izolski klub dodobra napolnil, pogled na zadovoljno norijo, ki je neustavljivo poplesavala po dobesedno vsakem kotičku prostora, pa je bil prav neverjeten. Ko se je na odru pojavil Umek, je glasno dretje publike prej spominjalo na koncert, kot pa na parti.

Umekov set je bil izredno eklektičen. Časovni razpon komadov je bil verjetno kakih 10 let, po zvoku najnovejše komade pa bi uvrstil nekje okoli leta 2002. Iz zvočnikov je torej butalo vse od izredno starih komadov pa do novejših, bolj “nafunkiranih” muvačin, ki se gibljejo že v polju tech-housea. Funky je bil tudi način miksanja, poln hitrih preskokov in raznih “tremoliranj”, kar je za Umeka pravzaprav značilno že od samega začetka. Set je bil tudi izredno pozitivno naravnan, kar se je zrcalilo v nasmehih več kot zadovoljnih plesalcev. Kljub temu, da je bil miks sestavljen iz večinoma samih hitičev, ni izpadel kot neka brezvezna hitič “playlista”, saj je imel zgodbo in vseskozi nek element presenečenja. In pravzaprav narediti tako fluiden set iz tako karakternih komadov še zdaleč ni lahka naloga. Na trenutke smo zablodili tudi v malo bolj zajebane techno močvare, a sama dinamika seta ni dopuščala, da bi se tam zadrževali predolgo. Ta naloga je bila prepuščena Bizzyju, ki je razpalil plesišče kot zadnji DJ večera.

Umekov set je bil skratka idealen za to žurka vzdušje in tudi zmiksan je bil na način, ki ga zahteva stara techno glasba. To pa je predvsem brez nekih pretiranih jajcanj z efekti na prehodih. Plat nismo pogrešali, saj je Umek vrtel z računalnika prav tako kot nekoč z vinilov, le seveda bolj popolno. To pa mu je verjetno dopuščalo tudi več interakcije s publiko, ki pa je na tovrstnih techno veselicah izredno pomembna. Vzdušje je bilo namreč dobesedno koncertno, saj se je cela dvorana drla v en glas, ko so se menjali nostalgični komadi. Maškar ni bilo, MC Flasherja prav tako ne, tako da lahko zaključim, da je šlo za izredno smiselno reciklažo starih dobrih časov, ki se seveda ne trudi prekopirati neke preteklosti v sedanjost, ampak vzame esenco preteklega in jo vpne v časovno-prostorsko mrežo tukaj in zdaj. Prav zato se nisem na partiju počutil kot nek star prdec, ampak sem na plesišču neizmerno užival prav vsako sekundo.

Da, žurka je dejansko uspela nad vsemi pričakovanji in folku so popustili ventili. To pa se je kazalo tudi na način, da so ljudje scali po dobesedno celem skretu. Vsaka stena in luknja v steni je postala pisoar. In meni osebno bi bilo mnogo bolj smiselno, če bi se varnostniki ukvarjali s tovrstnimi problemi, kot pa s poprej omenjenimi. Seveda pa bi o takih rečeh lahko razmišljal tudi organizator in ob kadilnici postavil kak “dixi” ali deset.