Kino Šiška, 17. 1. 2013

Prekmurje že dolgo časa živi neko svojevrstno glasbeno življenje, vsaj kar se tiče neodvisne in alternativne scene, ki je še kako živa. Tako so nam v preteklosti dali zvočne bisere v obliki množice bendov, večinoma zbranih okoli mladinskega kluba MIKK, idejno pa delujočih v krogih Prekmurja Noise Conspiracy. Manul, Psycho-Path, Sphericube, ŠKM so le nekatera bolj zveneča imena, ki so se rodili na prostranih ravninah prekmurskih ravnic.

Werefox, ki so včeraj nastopili pred prijetno zapolnjeno malo dvorano Kina Šiška, izhajajo prav iz tega okolja. Melanija Fabčič – Melee in Sašo Benko - Bekko sta ljubiteljem glasbe dobro znana veterana. Prva kot karizmatična pevka najbolj znane prekmurske zasedbe Psycho-Path, drugi pa kot vsestranski kitarist, ki je donel v zasedbah Manul in Psycho-Path ter sodeloval v odrskih projektih Kleemarja, vzporedno pa »fura« tudi lastni projekt pod vzdevkom Bekko. Drugo polovico pa predstavljata dve tretjini sedaj že razpadlih Sphericube David Hald in Manuel Hahn. Dovolj dober nabor, da bi lahko Werefox pridali attribut »superbenda«, seveda pa tudi nek damoklejev meč, ki skupino na glasbenem polju uvrsti in razporedi, še preden je začela sploh ustvarjati in ustvarja neka pričakovanja, ki so lahko včasih tudi daleč od tistega, kar bi si feni prej naštetih glasbenih akterjev nemara želeli.

Zato velja poudariti, da Werefox ne nadaljuje neke jasne linije, ki bi izhajala iz prejšnjih projektov članov. Gre za svojevrsten projekt, ki ima povsem drugo naravo glasbenega izraza. Pa ne da se preteklosti ne čuti, a ne dominira. Tako je zvok mnogo težje definirati, saj se giblje nekje na meji med »indie«, alternativno in pop glasbo, z veliko vplivov različnih tudi bolj določenih zvrsti,  kot so noise, punk, post-rock in tako naprej. Za to še najbolj skrbi res kreativni Sašo Benko, ki ne samo, da odlično obvlada svoj instrument, pač pa tudi  res dobro obvladuje številne učinke pod svojimi nogami, s pomočjo katerih se tako rekoč sam producira. Če je kaj res »live-act«, je to prav igranje Benka. Tudi včeraj je njegova kitara cvilia, hropela,  rohnela, piskala ali se pač poigravala z različnimi zvoki, ki so na trenutke zveleni kot kakšen analogni »synth«; dajala minimalni ritmični doprinos ali pač trdo solirala in se borila za svoj prostor v glasbeni sliki skupine.

Ta »slika« sicer skupini daje tudi najbolj opazen pečat. Komadi so aranžmajsko bogati, veliko je različnih delov, ki so raznovrstni, na vse to pa pade še zdaj zamaknjeni, zdaj bolj rokersko odločen vokal pevke. Ta ne sledi slepo melodiki instrumentov, pač pa včasih vozi popolnoma svojo linijo, spet drugič pa je bolj ritmično usmerjen in se skozi glasbo pelje kot še en instrument.

Res pa je, da vse omenjeno tudi prispeva k svoji zvrsti zmede, saj je na koncu težko reči, kaj Werefoxv glasbenem smislu sploh predstavljajo. Za pop preveč alter, za alter preveč pop, vsekakor pa rock. Je to pop-rock? Sodeč po nekaterih že skoraj »lajnastih« napevih, kot je to recimo komad »Fun on The Moon«, se gibljejo nevarno blizu temu. Kar seveda ni kritika v smislu – to je slabo, pač pa ugotovitev. In ta svoboda ima, vsaj sodeč po včerajšnjih odzivih poslušalstva, svoje privržence, ki uživajo. Drugi pa lahko gredo seveda tudi na »pir«, ko jim kakšen del koncerta postane preosladen ali preveč monoton. Tudi te je bilo opaziti, a so se večinoma še vedno vračali, kar priča o tem, da je zvok skupine takšen, da združuje precej širok nabor publike.

Nemara pa bi bili tudi drugi bolj vztrajni, če bi včerajšnji koncert imel nekoliko boljši zvok. Ta je bil namreč medel in nedefiniran ter zelo različen po posameznih delih dvorane. Velik del krivde je gotovo pripisati sami zasnovi prostora, ki z dvema stebroma pred odrom, nizkimi stropi in  nemogočim tlorisom ni ravno najboljši koncertni prostor, pa vendar sem slišal že bolje ozvočene stvari – kajpada pa tudi slabše. Še posebej naporno pa je bilo ob odru, saj se je pevka tam kar izgubljala pod glasnostjo instrumentalne sekcije. Tudi v tej glasnosti pa je prednjačil kitarist, ki je uspel v le nekaj minutah moje levo uho napolniti s piskom, ki je izgineval kar nekaj ur. Zato bom, preden si bom ustvaril dokončno mnenje o samem zvoku skupine, vendarle počakal na kakšen bolj zvočno hvaležen kraj.

In če koga zanima moje mnenje, potem priznam, da so me Werefox pustili dokaj ravnodušnega. Saj je neka dinamika, a vrhunci niso zares vrhunski in špice niso res špicaste. Še posebej basist se mi je zdel večkrat premehak, medtem ko je bobnar tudi tam, ko bi lahko več prostora dal drugim, bolj ali manj močno tolkel in ga »žgal«. S tem dinamika v mojih ušesih razvodeni in glasba postane neka zapolnjena gmota, ki pa ima malo izraza, ki »prime«. Tako tudi zbledi vokal, ki pogosto postane prej neka ambientalna podlaga, kot pa nosilec sporočila. A okusi so seveda… stvar okusa. Še najbolj mi je tako v uho stopil zadnji komad, ki pa je bil priredba nekega trdega rock komada iz mislim da 60-ih, a težko to trdim, ker se je Melee res slabo slišalo.

Kajpada je nujno omeniti, da je včerajšnji koncert bil pravzaprav promocijski, saj je skupina ravnokar izdala prvenec poimenovan I Am Memory. Gre za enajst skladb, ki so nastajale v zadnjih dveh letih in so jih izdali pri prav tako prekmurski založbi God Bless This Mess. Resni podporniki scene in benda bodo reč seveda kupili ali pa vsaj plačali nekaj cekinov ob »dolpotegu« iz strani Bandcamp. Stiskačem in neprepričanim pa je na voljo tudi za ceno 0,00 EUR.