Peaceville Records, 2022

Začnimo tokratno Tolpo bumov malce drugače. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo velikokrat lahko slišali nekaj podobnega temu dialogu: »Kateri je najlegendarnejši death metal bend na črko O?«. Odgovor je bil pogosto »Obituary«, replika na to pa: »Ne! Autopsy!«. No, šalo na stran, Autopsy in Obituary spadata med legendarne death metal bende, čeprav verjetno death metala kot takega sploh ne bi bilo, če ne bi bilo Autopsy, ki so se letos vrnili z deveto studijsko ploščo, Morbidity Triumphant, izšla pa je pri založbi Peaceville Records.

Že po prvih nekaj minutah je jasno, da gre za death metal bend iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zveni surovo, primitivno in zlobno. Zarolajte si njihov prvenec Severed Survival iz leta 1989, takoj zatem prisluhnite albumu, ki ga částimo v Tolpi, in slišali boste, da pretirane razlike ni niti v zvoku niti v brutalnosti. In to je čar Autopsy – so brezčasni.

Zasedbo je ustanovil bobnar in vokalist Chris Reifert, potem ko je zapustil še bolj kultne Death, v nasprotju z newyorško, floridsko, angleško ali švedsko death metal sceno pa so Autopsy najbolj črpali prav iz svojega okolja – področja Bay Area v San Franciscu, kjer se je rodil ameriški thrash in kjer sta se med drugimi utrjevala ameriški hardcore in punk. Tam je verjetno nastal tudi prvi death metal bend na svetu, Possessed, ki je s svojim prvencem Seven Churches spremenil ekstremni metal, kot ga poznamo, in več kot očitno vplival – skupaj z bendi Slayer, Kreator, Venom in podobnimi – na nastanek death metal bendov Obituary, Death, Morbid Angel, Massacre in seveda Autopsy.

Vse to se pozna v bogati, več kot tridesetletni zgodovini zasedbe, ki svoje krvave črke spet izpisuje v superlativih z albumom Morbidity Triumphant. Gre za death metal poslastico stare šole. Ponuja umazan zvok, nagravžno naslovnico, katere avtor je kultni Wes Benscoter, ki se je proslavil kot risar za Cannibal Corpse, in kot vedno čez vse mere morbidna, čeprav ne nujno odkrito eksplicitna besedila. Kvartet, ki ga vodi bobnar in vokalist Chris Reifert, dopolnjujejo kitarista Eric Cutler in Danny Corales in frišni basist Greg Wilkinson. Tako kot vedno pa nam tudi na najnovejšem albumu bend ponuja nalezljive kitarske rife, večinoma hiter ritem in surov, moteč, divji, dokaj gnusen vokal.

Glede na to, da so tri četrtine tega kultnega benda iste že od samega začetka njegove kariere, vemo, da nas čaka logično nadaljevanje prejšnjih albumov. Pesmi so razgibane in zelo poslušljive, ker Autopsy ne stavijo niti na tehničnost niti na pretirano atmosferiko. So preprosto mojstri dobrih rifov in solaž ter na splošno zapomnljivih struktur komadov. Novost v glasbi benda, ki učinkovito združuje predvsem punk, death metal in doom metal, pa je najočitnejša v pesmi The Voracious One, ki je čista stoner metal poslastica. Zelo spominja na kasnejše stvaritve švedskega benda Entombed. Glasbeniki na plošči izkušeno kombinirajo počasne in hitre kitarske in bobnarske dele, a se največji odklon vsekakor kaže v omenjenem komadu.

V ospredje ves čas najbolj sili prav Reifertov vokal, ki je, kot že rečeno, imenu benda primerno surov, maniakalen, dostikrat preprosto »over the top«. Torej se boste prej ali slej zalotili pri tem, kako čakate, kdaj bo Reiferta spet odneslo pri interpretaciji besedil, ki jih kronajo naslovi, kot so Stab the Brain, Born in Blood ali pa celo Knife Slice Axe Chop. Reifertova vživetost je neverjetna in morbidno prikupna, in res je jasno, da imamo pred seboj unikatni death metal lik, ki se v nasprotju z marsikaterim današnjim kruljačem gotovo ne bo kmalu izgubil v poplavi povprečja.

Če iščete tisto, kar bi Američani poimenovali »meat and potatoes«, torej prvinski death metal, potem so Autopsy z najnovejšim albumom pravi naslov za vas. Tu ni prostora za nastopaštvo, poziranje ali spoliranost – hoteli ste nagravžnarijo, tu jo imate.