B. Cool-Aid: Leather Blvd.

Recenzija izdelka
16. 2. 2024 - 19.00

Lex Records, 2023

 

Kaj je Leather Blvd.? Ali raje, kje je Leather Blvd.? Zakaj ime ni poznano niti najstarejšim prebivalcem Kalifornije? Morda zato, ker se bulvar pravzaprav skriva v domišljiji raperja Pink Siifuja in producenta Ahwleeja. Duo s svojim tretjim albumom predstavi avenijo Leather Boulevard kot idilično zatočišče za črnsko skupnost Združenih držav Amerike. Kot je dejal Ahwlee v intervjuju za Okayplayer: »To je nekaj, kar naj bi bila Amerika«.

Da bi si lahko predstavljali boljšo prihodnost, mora obstajati nekje tudi refleksija o sedanjosti. Pink Siifu se v svojih solo projektih veliko intenzivneje spušča v družbeno kritiko, zato preseneča, da je na aktualni plošči téma nekoliko umaknjena v ozadje. Prikazi realnosti, surove slike vsakodnevnih tegob, niso zares osrednji predmet skladb, temveč v njih vdirajo fragmentarno. Kot neprijetni spomini na preživeto preteklost se naznanjajo v trenutkih stare šole hiphopa. Center odra kljub temu zavzemajo medene melodije klavirja in harmonije ženskih glasov, ki album čvrsto ohranjajo v vodah neosoula. S pridružitvijo jazza in vokalov, prepojenih s kalifornijskim naglasom večne omamljenosti, izdelek pridobi atmosfero sanj. 

Središče albuma je stkano na križpotju med prihodnostjo in sedanjostjo. Melodije z nežno, zasanjano atmosfero koreninijo v viziji prihodnosti, medtem ko vokali več glasbenikov ponujajo vpoglede v preteklost. Sedanjost tako albuma kot afroameriške skupnosti se poraja prav v preseku med tema momentoma. Kot glavni primer bi lahko navedli komad Cnt Go Back (Tell me) ali še raje skladbo Neems. V tej se spajata skoraj posvetna melodija, ki spominja na gospel, in kontrasten prepir moškega in ženskega glasu, ki režeta skozi sakralne harmonije. Trenutek izraža globljo misel, namreč, da je goli eskapizem udobne lepote premalo, ko kriza sedanjosti zareže v um. Nekoliko bolj trapovsko naravnana pesem Wassup to idejo dalje poglobi, ko izpostavi željo po skrbi za duševno zdravje z odpiranjem prostora za intimne dialoge. 

Novo iskanje ravnovesja in obračanje k optimizmu pa se razkrivata tudi v igrivosti albuma. Posnetki smeha preplavljajo osnovo številnih pesmi in nakazujejo ohranjanje pozitivnega pogleda ne glede na nedoločenost sedanjosti. Glasbenika sta sama poudarila, da sta tako album kot namišljena ulica, po kateri je ta poimenovan, prostor za pobeg oziroma, raje, odmor. Ne le mehke melodije, tudi vokali in besedila so oviti v nekaj zapeljivega.

Omamni vokali vpeljujejo tudi izvrstno komponentno prezračenosti izdaje. Redko se tolkala, klaviature in efekti zlijejo v mešanico, ki bi bila pregosto nasičena. Tako inštrumentalni deli kot vokali so večino časa potopljeni v nežen odmev, ki dodaja občutek upočasnjenosti. Kot da se mirne kitarske ali klavirske kompozicije raztezajo v neskončnost. Četudi ritem, melodija in bolj odrezavi vokali prerastejo v nekaj bolj tesnobnega, je takšen učinek venomer umeščen s sporočili besedil. Z neizmerno lahkostjo izdelek spominja na ambientalni album Neighborhoods glasbenika Ernesta Hooda. Srečata se v jazzovskih melodijah, ki odpirajo asociacijo na občutek nostalgije.

Leather Blvd. pa tako kot pravo ulico obiskujeta več kot le njena stvarnika. Poleg glasbenikov in glasbenic V.C.R, Jimette Rose, Liv.e, Butcherja Browna, Mauricea II skoraj vsaka pesem na albumu gosti še enega ali več umetnikov, ki posodijo svoj glas in vizijo. V tem eklektičnem naboru melodija nujno prevzame vlogo rdeče niti. Pravzaprav se zdi, da so Ahwleejevi ležerni beati, opremljeni s čarobnimi zvončkljanji in podloženi z nežnimi izpovedmi klavirja, edino, kar album drži skupaj. Hitri preobrati v posamezni pesmi dobro delujejo za raperja Siifuja v njegovih solo projektih. Vendar pa na novi izdaji takšni postopki stopicljajo po robu zmedenosti. Komad Fools_LSA denimo zveni kot dve pesmi, ki sta nasilno združeni v eno, So Soft Salon pa celo kot trije interludiji. Združeno z dejstvom, da so pesmi izdaje daljše in da album v celoti presega eno uro, je element kaotičnosti toliko škodljiv, kot je produktiven.

Druga (plošča) Liv.e
 / 23. 2. 2023

Spodletelo izogibanje monotonosti bi morda lahko pripisali dejstvu, da sta glasbenika prvič v svoji skupni diskografiji kot B. Cool-Aid posegla po sodelovanju z drugimi umetniki. V poskusu združitve vseh vplivov in glasov pa je izvorna ideja nekoliko zvodenela. Ali pa od kohezivnosti najbolj odvrne preplet tematik. Želja po ustvarjanju neosoulovskega albuma, popolnega za seks, ki še vedno vključuje in obravnava tematike družbene pozicije Afroameričanov in hkrati ponuja pobeg, zveni kot preobsežna naloga. Vendarle pa se ob premisleku o tem maničnem naboru idej in nalog izlušči osrednja filozofija glasbenikov. Če naj bi Leather Blvd. uspel, bo na njem mnoštvo ljudi, ki so med seboj neskladni, pa vendar bo njihova različnost deljena v harmoniji. 

V luči slovenskega poslušalstva pa je album tako ali tako idejno nekoliko neoprijemljiv. S številnimi referencami na ameriško kulturo in afroameriško zgodovino določeni momenti našemu povprečnemu poslušalcu zletijo čez glavo. Pa nič za to, kljub vsemu je B. Cool-Aid namešal album, vreden poslušanja. Mehkoba in ležernost, ki objemata zvočno ozadje, sta popolni tudi za jutranje ure, rime in vokali pa pogosto dodajo tisti element ritmiziranosti, ki album postavlja celo v mirnejše plesne vode. Je nabor razpoloženj, v katerem lahko Leather Boulevard morda nekoč zares zaživi. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.