Palm/Marathon Artists, 2023

Čeprav je senegalski superzvezdnik izid svojega novega, štirinajstega albuma najavil že jeseni, pravzaprav ni nihče pričakoval, da bi glasbenik v zelo zrelih letih in po skoraj štiridesetih letih od izdaje prvega albuma lahko izdal nekaj, kar bi zaznamovalo, preseglo ali celo nadgradilo njegovo dosedanje delo. A zgodilo se je prav to. A v izogib generacijskim konfliktom, pojdimo po vrsti in se oprimo na nekaj bistvenih elementov njegove kariere, če ne drugega zaradi oplemenitenja zgodovinskega spomina ali pa, za tiste, ki se z imenom Baaba Maal srečujete prvič, kot obvezno čtivo za razumevanje razvoja sodobne oziroma bolje rečeno urbane glasbe z afriškega kontinenta. In na tem mestu se bomo striktno izognili oznaki afriška glasba, ki pravzaprav ne definira ničesar, še najmanj pa avtorstva najuspešnejših umetnikov lokalnih glasbenih zvrsti v globalnih čereh in vrtincev godbenih prijemov novodobne glasbene industrije, od kjerkoli že prihaja.

Pojav Baaba Maala na mednarodni sceni sovpada s povečanim zanimanjem za tako imenovano drugačnost, celo eksotičnost drugih kultur, ko zahodni glasbeni odjemalec išče kulturno vznemirjenje od drugod. Hkrati se pojavi termin world music, ki to vznemirjenje etablira z lažjim dostopom do informacij preko vseh vrst posredništva, nenazadnje koncertov. Ob tem se manj omenja migrantski problem in polnjenje evropskih, ameriških, avstralskih velemest s kulturami od drugod, predvsem iz tako imenovanega tretjega sveta. A to, za naš primer, samo po sebi ne bi pomenilo dosti, če ne bi sovpadalo z, v narekovajih, »odkrivanjem« novih pa tudi starejših godb. Sobotna jutranja glasbena tržnica je kar naenkrat zacvetela v vsem sijaju. Si predstavljate, da se eno soboto zbudite in se na ljubljanski tržnici namesto običajnih prodajalk pojavijo najboljše dobrote z vseh koncev Afrike, ki se jih ne morete nagledati, kaj šele zaužiti in ob tem še kaj odnesti domov.

To se je zgodilo s ponudbo godb iz Afrike v drugi polovici osemdesetih let in povzročilo eksplozijo v devetdesetih. In Baaba Maal je bil tam. Takoj postavljen na prestol. Tja ga je katapultiral album Djam Leelii, najprej izdan leta 1985 in ponovno štiri leta kasneje. Maal ga je posnel s slepim kitaristom Mansourjem Seckom, svojim prvim glasbenim učiteljem, ki je imel odločilno vlogo, da je Maal prekinil griotsko tradicijo ribičev svoje družine v rojstnem kraju Podor in se podal na študij glasbe v Pariz. Od tam se je vrnil domov na študij tradicionalne glasbe in s Seckom sta ustanovila bend Daande Lenõl, v prevodu Glas ljudstva, ki je ostal okostnica Maalove in tudi Seckove kariere vse do danes. Djam Leelii je bil magičen album v svoji akustični preprostosti, na katerem so se iz komada v komad odkrivali odtenki, ki so za zahodno uho delovali kot prvo okušanje neznanih tropskih sadežev. A glasba še zdaleč ni bila tropska. Stoletja se je prenašala iz generacije v generacijo in z uporabo kitare dobivala sodoben zahodnoafriški zven. Zmotno je mnenje, da so zahodnjaki padli na afriško tradicijo. Narobe. Padli so na njeno sodobnost. 

Kar je povzdignilo album Djam Leelii nad ostale primerljive plošče, je bil glas. Ko se v katerikoli glasbi pojavi glas, kot ga ima Baaba Maal, enostavno podleže vsako uho, dovzetno za razlikovanje petja ptic. In tisti čas ni bil edini. Rojak Youssou N'Dour je bil pod okriljem Petra Gabriela že v ospredju, prav tako se je vzpenjal Malijec Salif Keita. A vendarle je globino in moč Maalovega glasu mogoče primerjati samo z žal že pokojnim senegalskim slavčkom Thionom Seckom. Albumi Baaba Maala z Daande Lenõl so bili bolj ali manj uspešni, neizprosno dobre pa so bile vedno žive interpretacije. Ne glede na to, koliko se je Baaba Maal v očeh muzikološke srenje pokvaril, ker je po njihovem mnenju v svojo glasbo vnašal vplive zahodne glasbe, pozabljajoč, da je urbanost Afrike rasla vzporedno s preostalim svetom in da je bila v svojem spajanju kultur in novih glasbenih vzorcev nepredvidljivejša od angloameriške ali francoske, je ohranil svoj glasbeni izraz in prepoznavnost, pa naj je bil zraven v studiu Brian Eno, U2 ali kdo drug. Seveda ne bi bili zraven, če ga ne bi šteli za sebi enakovrednega.

In tako pridemo do albuma Being, ki je prekinil sedemletni premor po izdaji albuma Traveller. Tako kot pri prejšnjem, tudi pri slednjem Maal sodeluje s producentom in multiinštrumentalistom Johanom Karlbergom. A tokrat se zdi, da je Maal prav v času pandemije znova našel svoj najboljši jaz. Pri tem je naredil bistven korak v pravo smer. K sodelovanju je povabil mlajšo generacijo glasbenikov iz zahodnoafriških držav, a ohranil temelje z Daande Lenõl. Inštrumentacija in zvok na albumu sta izrazito današnja, kot da bi želel preseči medgeneracijske razlike in s svetlobno hitrostjo zasesti klubska prizorišča Dakarja, Akre, Lagosa in srca tretjerazrednih evropskih predmestij, v katerih živijo tisti od drugod. Da vidimo, ali mu bo to zares uspelo, bo treba še malo počakati, zagotovo pa je ponovno ogrel srca svojih fenov in ljubiteljev muzik, ki se v takšni ali drugačni obliki dotikajo zahodnoafriških vzorcev. In ja, album je igriv, razgiban, dinamičen, večinoma plesen, z dvema mirnejšima komadoma, v katerih zazvenijo tudi kitare, medtem ko pri vseh drugih kraljuje poudarjen zvok tradicionalnega tolkala tama oziroma tako imenovanega govorečega bobna, ki v nekaterih komadih pod producentsko taktirko zveni kot orkester tridesetih tama tolkal. Seveda ne manjka elektronike pa gostujočih hiphop vokalov že omenjenih mladcev, a vse lepo povezano v celoto, ki album Being pelje v vode albumov raritet. Ni kaj, veselje ga je vedno znova poslušati in se veseliti ob dejstvu, da je staremu mačku uspelo.

Novice iz Londona pravijo, da je album v živo prevetren, da je koncert nedvomno obarvan s senegalskimi barvami. To imejmo v mislih, ko ga poslušamo. Konec koncev je v celoti odpet v Maalovem domačem jeziku pulaar. Tako kot smo ga edinkrat slišali tudi pri nas, natanko pred petindvajsetimi leti na festivalu Druga godba. In najbrž ni naključje, da vam Being dajemo v posluh na predpredvečer mojstrovega sedemdesetega rojstnega dne.