Akuphone, 2023

Ustvarjalca Adham Zidan in Anwar Dabbour skrita pod temnimi betonskimi ulicami Kaira kuhata igrivo glasbeno mešanico outsiderstva, sintetizatorjev in upora. Tokrat nam jo ponujata na albumu Baskot Lel Baltageyya, ki je nedavno izšel pri francoski založbi Akuphone. Ime, ki sta si ga nadela za projekt – Baskot, v slovenščino preprosto prevedemo kot piškot. Uporabljeno je tudi v naslovu albuma, ki pomeni piškot za ravbarje, kar že pred poslušanjem vzpostavi rdečo nit narative, s katero se ustvarjalca ukvarjata skozi vseh enajst komadov. Izpostaviti moramo, da glasbenika nista nikakršna začetnika; Zidana so denimo na podlagi njegovega produkcijskega sodelovanja s številnimi neodvisnimi ustvarjalci v regiji Scene Noise leta 2019 oklicali za »egipčanskega renesančnega človeka«.

Muzika na prvo žogo rahlo spominja na zvočno kuliso kakšnega otroškega filma, ko antagonist žene svoje podanike, da na vso moč gradijo ali veslajo ali na kakršenkoli način že družno prispevajo h grajenju mračne dominacije. S tega vidika lahko hitro zapademo v past pripisovanja naivnosti, klišejev in samoparodičnosti komadom, ki so v resnici razmeroma robni v kontekstu scene, iz katere duo Baskot izhaja. Lahko bi rekli, da se po svoji prezenci ujema z izdajami ugandske založbe Nyege Nyege, le da mu manjka tista presežna ikoničnost ali zrelost, ki bi ga potisnila v ospredje.

Aranžmaji na albumu so dokaj preprosti. Prva oporna točka, iz katere ustvarjalca izhajata, je osnova ritma, ki poganja celoto naprej. V nekaterih komadih so nezgrešljivi vplivi severnoafriške tradicije, spet v drugih pa Baskot uporablja veliko bolj dvoumne in neopredeljive ritme. Druga stvar, ki album močno zaznamuje, pa je raba tradicionalnih glasbenih lestvic. Pri tem opazimo, da je tudi harmonija zgrajena drugače, kot bi se je lotili evropski sintaši. Za ponazoritev lahko seciramo komad Formet Enta El Amal. Bas večinoma ostaja na istem tonu, sintetizatorji pa čezenj dodajajo krajše fraze in motive, kar v analogiji odseva v prepletanju napevov ob ritmični spremljavi. Odsotno pa je kakršnokoli grajenje akordov ali harmonsko gibanje, kompleksnejše od gibanja stran in k sosednjim lestvičnim stopnjam. 

Lirično Dabbour opisuje svet, ki se počasi seseda v kaos in v katerem se realnost spreminja v absurdnost. Seveda so vsa besedila v pogovorni arabščini, kar povprečnemu poslušalcu oteži vpogled v vsebinsko plat albuma, a je skozi animiranost vokalista mogoče dovolj razbrati vzdušje, ki ga poskuša pričarati. Kljub temu album odločno ohranja lokalno avtentičnost z aluzijami na stare egipčanske televizijske monologe, popularno kulturno življenje in specifičen absurdističen humor. Glasbeno črpa iz začetkov elektronske glasbe, zahodne psihedelije in egipčanske shaabi glasbe. 

Baskot Lel Baltageyya predstavlja vpogled v drug svet z referencami, ki so nam tuje. Povsem domorodni elementi so pomešani z globalnimi kulturnimi referencami, kar ustvarja občutek znanega, a vendar tujega. Vseeno je pomembno, da se zavedamo širine, ki jo lahko dosežemo prek takšnega izdelka. Reference, za katere se moramo potruditi, da jih razumemo, odpirajo nov svet z drugačno estetiko, vrednotami in idejami. Pohvalno je tudi zavestno vpeljevanje tradicije kljub jezikovni prepreki, glasba je tako obogatena z edinstvenim podtonom, ki ga v globalni kulturni industriji izkusimo samo kot vodén kliše.