Blind Seagull: Filth / Confusion (Sierpien Records, 2020)

Ni dvoma, da so osemdeseta leta izjemno vplivala na glasbo, ki smo jo poslušali v zadnjem desetletju. Sledove pionirskih zvokov osemdesetih najdemo v sodobnih žanrih, obenem pa je relevantno tudi njihovo neposredno oživljanje, na primer napol pozabljenih žanrov postpunk in dark wave. Primer povezovanja sodobnosti z enim izmed najbolj vznemirljivih glasbenih obdobij je ruska alternativna scena, ki je zadnjih nekaj let v središču pozornosti zaradi nove ambiciozne generacije darkerjev, ki si prizadeva obuditi zvoke umirajočega postpunka. Nekatera od najbolj znanih imen, ki so prispevala k postavitvi temeljev sodobne postpunkovske ruske scene, so Human Tetris, Lucidvox in Motorama.  

Eno izmed imen, ki se je pridružilo postpunkovskemu gibanju so Blind Seagull. Gre za ambiciozno tričlansko zasedbo, ki je hitro našla svoje mesto v histeriji novega vala ruskih postpunkerjev. Trio je že pustil močan pečat na obujajoči se sceni z osmimi kratkimi albumi, s katerimi so se člani razkrili kot pravi nostalgiki po letih, ki so zaznamovala rojstvo postpunka. Njihova letošnja izdaja, ki jo bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, je zbirka že izdanih EP-jev iz leta 2017, naslovljenih Filth in Confusion. Album je izšel pri ruski založbi Sierpien Records in je mešanica njihovega najbolj presenetljivega dela doslej. Blind Seagull se že v uvodni skladbi Train To Tallinn potopijo v nekoliko preveč tipične postpunkovske melodije, ki jih vodi melanholična kitara, vendar ta monotonost hitro izgine v naslednji skladbi Island, v kateri se hitrejši tempo spopada z intenzivnimi kriki frontmana Denisa. Zasedbino eksperimentiranje z elektronskimi elementi pride do izraza v skladbah Cold Hands, Winter in Through, v katerih temačni sintetizatorji postanejo vodilna sila glasbe in uspejo preusmeriti skupino iz čistega postpunka v bolj grobi doom wave. Čeprav besedila albuma, ki jih Denis poje v angleščini, niso popolnoma razumljiva, njegov globoki vriskajoči vokal uspe poslušalcem posredovati namig, za kaj v resnici gre v skladbah. Samouničenje, tesnoba in strah so nekateri motivi, ki se ujemajo s temnimi melodijami in dajejo glasbi še globlji pomen.

Cold Meat: Hot and Flustered (Static Shock Records, 2020)

V nadaljevanju današnje Tolpe bumov pa se selimo v Avstralijo, in sicer na tamkajšnjo punkovsko sceno, ki je videti tako živo kot še nikoli prej. Punkovska zasedba Cold Meat je še en dober primer povezanosti današnje glasbe s preteklostjo. Močne vplive punkovskih zvokov iz sedemdesetih let lahko čutimo že na njihovem prvem EP-ju, naslovljenem Pork Sword Fever, iz leta 2018, ki je zasedbo prikazal v precej obetavni luči. Po dvoletnem diskografskem premoru so se Cold Meat vrnili z izdajo svojega prvega albuma z naslovom Hot And Flustered, ki je spomladi letos izšel pri britanski indie založbi Static Shock Records. Na manj kot pol ure dolgi izdaji punkovski kvartet dostavi vznemirljivo kombinacijo surovega in hrupnega vzdušja, ki nam že ob prvem poslušanju albuma ponudi kanček adrenalina. K temu čudovitemu kaosu prispeva dejstvo, da vsaka skladba na albumu zveni, kot da zasedba nastopa v živo v vaši dnevni sobi. Že od uvodnega komada Piscies Crisis Cold Meat ustvarjajo podton hrupne anarhije in upora, ki se nadaljuje v skladbah Bad Mood, Squirm in Manic Mechanic. Kar uporu daje še bolj realističen zorni kot, so besedila, ki jih poganjata predvsem sarkazem in diskreten humor. Udaren in samozavesten glas vokalistke Ashley Ramsey pa je več kot primeren za posredovanje tako močnih sporočil. Ramsay kriči o stvareh, za katere se zdi, da jo motijo na osebni ravni. Tako vokalistka zaobjame težave glasbene industrije v skladbi Industry Sleaze, opozarja na neenakost spolov v Women’s Work ter se sarkastično šali o človeški arogantnosti do globalnega segrevanja v skladbi Beach Photography.

S prvencem Hot And Flustered se je avstralska punkovska zasedba Cold Meat uspešno predstavila kot obetavno ime, od katerega lahko v prihodnosti vsekakor pričakujemo še veliko več.