Boygenius: The Record
Interscope Records, 2023
Lucy Dacus, Phoebe Bridgers in Julien Baker so tri samostojne glasbenice, ki se žanrsko gibljejo v vodah indie folk glasbe z občasnim pridihom blažjega rocka. Njihove kariere veljajo za uspešne, tudi glasbena pot, ki je v zadnjih nekaj letih v nenehnem vzponu oziroma v primeru Phoebe Bridgers že trka na vrata superzvezdništva. Tukaj bi se v večini primerov njihov soobstoj verjetno tudi končal. Vsake toliko pa se zgodi, da zraven poseže boginja Fortuna, ki preko serije takšnih in drugačnih dogodkov poveže naključne, enako misleče posameznike in med njimi oblikuje tako močne medsebojne vezi, da se po nekaj letih lahko le sprašuješ: »Kje je bila ta oseba celo moje življenje?«.
Zakaj ta intermezzo o medčloveških odnosih? Zato, ker je treba povezavo Lucy, Phoebe in Julien razumeti bolj organsko kot samo v smislu benda. Čeprav predstavlja glasba močan temelj njihovega prijateljstva, to sega daleč prek nje. Njihov pogled na življenje, skupna ljubezen do poezije, filmov, knjig in še in še, oblikujejo skladnost, ki se je prvič pokazala leta 2018 na samonaslovljenem EP-ju boygenius, v polni luči pa je zasijala na letošnjem albumu The Record. Besedila prevzamejo vlogo ilustrativnega pripovedovanja, v povezavi z glasbo tvorijo intimen vpogled v njihova življenja, prijateljstva, srečo in bolečine. Skratka, prav v vsakem primeru odražajo njih same in niti za trenutek to ne deluje umetno ali prisiljeno zavoljo poslušalcev.
Boygenius so oznako supergroup hkrati sprejele, to so dokazale tako na ovitku EP-ja iz leta 2016, na katerem so imitirale sliko Crosbyja, Stillsa & Nasha, kot tudi na naslovnici magazina Rolling Stone, na kateri so predstavljale Nirvano. Hkrati pa ne odražajo tekmovalne energije in želje po dokazovanju, ki se ničkolikokrat pokaže pri tolikšni koncentraciji močnih, morda celo egocentričnih značajev na enem mestu. Nasprotno, trio se s svojimi čustvenimi izlivi karseda očitno odmakne od tovrstne oznake superskupine in se bolj približa ponotranjenemu pogledu v življenja treh glasbenic, katerih odnos močno presega zgolj poklicno sodelovanje. Vse tri nosijo svojo težo in na nobeni točki na albumu ne začutimo, da je katera od pevk prevzela vlogo vodje. Seveda je to izvedljivo zgolj v primeru, da gre za tri zelo kompetentne in tudi komplementarne glasbenice. Tako pri izvajanju kot pri tekstopisju, ustvarjanje dvanajstih komadov so si namreč približno enakomerno porazdelile.
With You Without Them je prva skladba na plati, v kateri se vse tri hkrati predstavijo v najbolj surovi obliki – zgolj vokalnem harmoniziranju. Ob odsotnosti inštrumentalne spremljave se lahko že v prvem taktu popolnoma prepustimo glasovom in besedilu, ki dajo hitro vedeti, da so se boygenius prepustile ranljivosti in so se pripravljene poslušalcu popolnoma odpreti. Sledijo trije komadi, ki so bili januarja izdani kot singli v kratkem filmu, ki ga je režirala Kristen Stewart, skladbe $20, Emily I'm Sorry in True Blue. Govora bo predvsem o $20 in True Blue, ki se po inštrumentaciji bolj približata rockovskim baladam. To nas sprva ujame nepripravljene, vendar nas punce z vokalnim dopolnjevanjem ne glede na inštrumentalno ozadje vrnejo v okolje, ki so ga ustvarile s prvo skladbo. Ravno z doslednimi vokali nas le redko odmaknejo od rdeče niti albuma. Rock balade, če jih lahko tako imenujemo, se na albumu ne pojavijo več. Skladba Satanist, ki nastopi deveta po vrsti, deluje bolj v smislu kontrasta na skladbe, ki se pojavijo pred njo in po njej, in ne toliko kot rokenrol odsek. Čeprav bi stilsko verjetno bolj spadala nekam med $20 in True Blue.
Stvari se namreč kasneje umirijo in izvajalke se zatečejo k bolj akustični podobi skladb. V besedilih se zopet soočajo s tematikami, kot so pomanjkanje odločnosti, čustvene bolečine, anksioznost ... In z vsako skladbo jih bolje spoznamo. To nam nudi subtilen občutek hvaležnosti, ker so nam vrata v svet, ki ni namenjen vsakomurr, kar naenkrat široko odprta. Eni od takih skladb sta denimo Cool About It in Leonard Cohen, zasluge za njun nastanek so pripisane Paulu Simonu oziroma Leonardu Cohenu. Predvsem ob pogledu na naslov Leonard Cohen bi lahko hitro sklepali, za kakšen komad gre. Boygenius plato sklenejo s skladbo Letter To An Old Poet, ki se zaključi z referenco na komad Me & My Dog z EP-ja boygenius. V besedilu Phoebe Bridgers razrešuje verze skladbe Me & My Dog in to v celoti predstavlja nekakšno pismo staremu poetu oziroma sebi.
Boygenius so z albumom The Record posnele izdelek, ki se je skozi čustvenost besedil in z minimalističnim pristopom glasbe povezal v neverjetno celoto. Redkokdaj začutimo, da je česa preveč oziroma premalo. Od začetka do konca nas držijo z besedili, ki so preprosta in govorijo o vsakdanjih stvareh, a ob poslušanju vseeno začutimo globino, ki je samo še dodatno podkrepljena z glasovi Lucy, Phoebie in Julien. Bodisi v solistični obliki ali še bolje s harmoniziranim petjem vseh treh. Lep album. Lepo podana lepa glasba. Zagotovo se prileže med preživljanjem ne tako dobrih časov. No, ali pa tudi dobrih. Kakor obrneš.
Dodaj komentar
Komentiraj