Hessle Audio, 2018

2018 si bomo zagotovo zapomnili po odlični beri dolgometražnih elektronskih albumov. Ob že recenziranemu Skee Masku in Objektu, katerega pravkar izdani dolgometražec Cocoon Crush bomo obravnavali v naslednjih tednih, obzorja mogočega v kontekstu sodobne produkcije razširja tudi bristolski čudežni deček Larry McCarthy, znan preprosto kot Bruce. Štiri leta po njegovi debitantski izdaji za britansko institucijo Hessle Audio in kopici vrhunskih EP-jev oziroma singlov za založbe Hemlock Recordings, Timedance, Idle Hands in Livity Sound, nam Bruce tokrat streže s polnokrvnim celovečercem. Sonder Somatic naj bi Bruce zasnoval kot nekakšno ustekleničeno esenco desetletnega estetskega razvoja londonske založbe Hessle Audio, za katero stoji trojica Ben UFO, Pangea in Pearson Sound.

Ni presenečenje, da je za založbo, ki predstavlja sinonim za sodobni britanski techno zvok in se je v zadnjih letih podpisala pod obsežno bero klubskih bomb, to šele tretji studijski album. S svojimi premišljeno tempiranimi izdajami, gre namreč šele za letošnjo tretjo, vselej stremi k jasni umestitvi v širše drobovje globalne elektronske scene. S Sonder Somatic v posluh dobivamo eklatanten primer takozvanega sodobnega UK techna, ki je skozi desetletja mutacij, požirajoč in bruhajoč vplive jungla in rejva, grima, dubstepa, UK bassa in funkyja ter sodobnih bristolskih techno odvodov, uspel proizvesti takoj prepoznavno estetiko... zvok, ki ga založba že leta predstavlja v svoji vplivni mesečni oddaji na londonskem radiu Rinse FM. Neposvečenim v posluh priporočamo zadnjo edicijo, v kateri so gostovali prav današnjega protagonista Tolpe bumov.

Pri debati o Sonder Somatic ne moremo mimo omembe bristolskega zvoka in basovske modulacije kot njegovega temeljnega gradnika, kar smo skušali razčleniti že v recenziji albuma kolektiva Young Echo. Kljub sodobni vpetosti v milje techna je Sonder Somatic namreč glasen odmev obsežne dediščine, ki globoko korenini v dubu in soundsystem kulturi, kasnejših trip hopu, junglu in IDM-u ter za Bruca bržkone najvplivnejšemu viru, dubstepu. Ključno je poudariti njegovo presunljivo nadarjenost za spajanje te široke palete vplivov v emotivno ter evokativno, obenem pa tudi tehnično izjemno dovršeno celoto. Označimo ga lahko za maksimalističnega minimalista. Čeravno gre za v osnovi zelo preprosto strukturirane komade z le nekaj temeljnimi gradniki, se znotraj nosilnih skeletov neprestano odvijajo izmuzljive in težko opisljive modulacije zvokov. Skratka aranžmajski redukcionizem in pikolovski zvočni dizajn s kar največjimi učinki.

Mirno lahko zapišemo, da je Bruce v smislu estetike eden bolj izstopajočih producentov sodobne elektronke, primerljiv z oblikovalci zvoka kova Aleksi Perälä, Objekt, Errorsmith, Metrist, M.E.S.H., Skee Mask in podobnimi. Estetiko definirajo sterilno čista zvočna slika, s katero se zdi, da lahko posamične kristalno gladke oscilacije, erupcije in distorzije  zatipamo kar z rokami. Zvočna paleta je sapojemajoča. Prav zabavno si je izmišljevati pridevnike, kot so hrustljavo prasketanje, polarno rezki sinti, strojnični kicki, podvodne basovske modulacije in tako naprej. Bruceov avtorski pečat je imanenten vsaki njegovi skladbi. Če torej minimiziramo rabo pridevnikov: Brucova hi-fi elektronika je po atmosferi arktično hladna, po zvoku nabrušena kot diamant, po svojem učinku pa silovita kot le kakšna.

Čeravno bi v podobnih primerih mnogoterosti kulturnih vplivov morda debatirali o kulturni apropriaciji, pa je v Brucovem primeru zaradi geografskega determinizma moč govoriti o res globokem razumevanju širših kulturnih in glasbenih vplivov, ki skozi njegova ušesa dobivajo novo življenje. Bruce je mojster niansiranja, dinamičnega prehajanja med čutnimi presežki in odsotnostjo zvoka. Zmožen je ustvariti komad, ki kljub odsotnosti nosilnega kick bobna poslušalca odpelje na krilih dekonstruiranega gruva, ne da bi se kadarkoli pravzaprav spustil v dir.  To lahko ilustriramo s štikloma It'll Pass in Torn. Gre za svojstveni apropriaciji drum'n'bass aranžmajev skozi zvočno paleto hiperproducirane postklubske elektronike. Pri komadih, kot so feel good uvertura Elo, počasi kotaleči se Meek, sladko-melanholična klubska meditacija Ćon ter tipično bristolsko zveneča What, se Bruce de facto približa aktualni definiciji klubskega bengerja. V kontekstu njegove diskografije gre za prijeme in celo dejanske zvočne elemente, ki smo jih pri Brucu že slišali. Vendarle gre izpostaviti njihove optimizirano minimalistične aranžmaje, domiselne manipulacije vokalnih samplov in avdiofilsko večplastne modulacije sintov.

V širšem kontekstu pa na albumu Sonder Somatic po mnenju recenzenta blestijo predvsem skladbe, ki bolj ali manj eksplicitno gravitirajo proti svetu duba in dubstepa. Naj gre za briljantni, počasi izgorevajoči elektrificirani dub komada Ore, preizpraševanje dubstep tropov v komadu Patience St Pim ali neopisljivi epilog Seratonin Levels Low, nekje med IDM svetom Aphex Twina in dancehallom dvojca Equiknoxx, tukaj Bruce najbolj žari. Vloga pedantnega oblikovalca zvoka in perfekcionista, ki lahko skozi nekonvencionalne produkcijske prijeme njegovih pogosto abstraktnih hiperproduciranih zvočnih krajin v poslušalcu prikliče prenekatero podobo in spomin, mu je očitno pisana na kožo.

Album Sonder Somatic in njegov nabor 11 skladb, ki jih lahko v širšem smislu umestimo v milje UK techna, brez pomislekov spada v sam vrh letošnjih elektronskih izdaj. Podobno kot pri že recenziranemu Skee Maskovem albumu Compro, se presežna vrednost Brucovih produkcijskih procesov skriva v njegovem daru za preseganje metodološkega in procesualnega determinizma zvočnega dizajna in sentimentalizma abstraktne ambientalne ter sodobne klubske glasbe. Sonder Somatic je domiselna in uravnotežena meditacija o sodobni (britanski) klubski elektroniki in obvezno poslušanje za vse resne iskalce novega v elektronski glasbi.