Bruxa Maria: Build Yourself A Shrine And Pray
Riot Season, 2023
Kljub nenehnemu poudarjanju rodovitnosti angleškega podtalja v zadnjih letih se rado zgodi, da zaradi poplave intrigantnih zasedb kakšno tudi pozabimo, izpustimo, spregledamo. Bolje pozno kot nikoli, pravijo, pravijo pa tudi vse ob svojem času. Za londonski kvartet Bruxa Maria teče že sedmo leto delovanja, znotraj katerega so premožni za dve dolgi plošči, nekaj kratkih in split izdaj. Edina omemba benda na Radiu Študent je bila prav v kontekstu ene od takšnih izdaj, in sicer iz leta 2019 z norveško zasedbo MoE. To je bila dvokomadna izdaja, ki sta jo benda odnesla na skupno turnejo, tam pa se je zgodil še skupni zvočni zapis, ki je prišel na dan v začetku preteklega decembra. Skinwalker je v primerjavi s prejšnjim sodelovanjem skupinska godbena improvizacija, v kateri se v vsej raznolikosti poudarja večplastnost hrupa. Vsekakor gromka izdaja, vredna prisluha. Le dober mesec kasneje, konec januarja, je sledila nova, tretja dolga plošča Bruxe Marie, Build Yourself A Shrine And Pray.
Album premore osem komadov, ki se zvrstijo v tri četrt ure; v podaljšku, ki sega preko polne ure, pa zadnji trije nastopijo kot dodatni bonus komadi, neke vrste hrupni kolaži. Jedro albuma je, tako kot na preteklih izdajah, še vedno naperjeno striktno godbeno izvedbeno, hrupno izzivalno, surovo in pesemsko strukturno. Bruxa Maria so namreč vedno prisegali na z distorzijo zapackan rockovski vzgib, ki se rad plemeniti tudi s sludgerskimi oborinami, industrialnim zvenenjem in jedkimi vokalnimi kriki pevke in kitaristke Gill Dread. Sami ga radi kličejo kar noise punk. Poleg Gill so že nekaj časa stalna posadka še bobnar Paul Anthony, basist Dave Cochran in sintovski mojster Robbie Judkins. Njihova godba s preteklih albumov je bila v polnem zanosu le z visoko glasnostjo ob prisluhu, kar pa je tudi imelo le določen rok trajanja in omejen prispevek. Sčasoma se je zagon porazgubil med valovanjem prekomerne distorzije in enoličnih apatij sludgerskih rifovskih period. Kot kaže, se tokrat lotevajo stvari drugače. Sumiti, da jim je za marsikaj dobro delo druženje z MoE, ni slaba misel. Tako kot je pevka norveškega tria Guro Skumsnes Moe variabilna in večplastno pronicljiva v svojem podajanju besed, sopenju, pikri dikciji, rezkem kričanju in ostalem petju, se prav v podobnem duhu, jasno v svojem stilu, kaže nestanovitnost petja Gill Dread. Občutna je takojšnja povezava vključenih in pa neke vrste predajanje ali pa tudi borba za temeljno vodilnost vključenih znotraj komadov. Tako se lahko vokal umika rifovju, bobnarskemu topotu, ponekod celo lovi zazankane sintovske zvene, kar privede do čvrstejšega ropota.
Kar ostaja s preteklih izdaj Bruxa Maria, je okornost pri strukturnih prehajanjih. A tudi slednja se pri novem albumu obrne bendu v prid. Četudi dajejo mestoma vtis, da potrebujejo čas, da zaženejo svojo mašinerijo, je to le eden od novoosvojenih ksihtov, ki z novimi prijemi zlahka zavede in vsak naiven sluhovod lažje dobi nepripravljen z dodanim udarom. Potemtakem se lahko začetno rifovstvo, ki spomni na poceni kreacije zaskrbljujočih numetalskih časov, zlahka zasuče v dobrodošel izbruh trušča. Pogosto radi mešetarijo med rifi, se nato znotraj določenega zaciklajo in mu v naslednjem momentu že dodajo večjo težo sunka. Na gosto posejana distorzija tako lahko brez odmikanja obstane prepustna za melodične vpade, kakofonične salve, hkrati pa obdrži mesto za spodobno tesnobnost današnjega naglega vsakdana. Vse ob svojem času.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Krasna muzika.
Komentiraj