Calexico: The Thread That Keeps Us

Calexico: The Thread That Keeps Us

Recenzija izdelka
The Thread That Keeps Us cover
19. 3. 2018 - 19:00

Epitaph Records/City Slang, 2018

 

Calexico, mesto v Kaliforniji, imenovano s skovanko Kalifornije in Mehike, bo praznovalo 110. obletnico obstoja. V prazničnem duhu je začelo obnavljati desetletja staro mejno ograjo, ki brani vstop ilegalnim iskalcem ameriških sanj. Mestne oblasti so na praznovanje ob zgodovinskem jubileju povabile različne glasbenike, med njimi tudi indie folk band Calexico, ki pa je to čast zavrnil. Calexico  je letos, po treh letih premora, izdal nov album The Thread That Keeps us, na katerem obravnava tematike begunstva, vojne, uničevanja narave - na kratko, album je kritika desničarskih politik. Z zavrnitvijo nastopa na jubileju v mestu, ki je bilo inspiracija za imenovanje zasedbe, so z načelno držo dodatno utrdili svojo sporočilnost.

Calexico se v dosedanjih delih ni ukvarjal z družbeno kritiko, s svojim zadnjim albumom pa v svoj izraz poleg sporočilnih vnašajo tudi glasbene novosti. K spremembi glasbenega izraza je botrovala sprememba lokacije snemanja, tokrat člana namreč nista ustvarjala v puščavni Arizoni, temveč v studiju sredi narave na severu Kalifornije. Vsak prostor ima določeno atmosfero, s katero vpliva na umetniški izraz ustvarjalcev. Tak vpliv okolja je zaznati tudi na predhodnih albumih Calexico, avtorja z veseljem raziskujeta geografske vplive na njuno ustvarjanje. Tako je bil Edge Of The Sun posnet v Mehiki, Algiers pa v najbolj evropskem mestu v ZDA, v New Orleansu. Tokrat sta Joey Burns in John Convertino svojo inspiracijo črpala iz okolice studia Panoramic House. Geografsko severnejša lokacija ter z njo bujneša narava sta pripomogli k oddaljevanju od klasične puščavske atmosfere.

Tipični duh Calexica na plošči ujamemo zgolj ob občasnih mariachi trobentah, guiru in kastanjetah, ki jih pogosto preglasijo trši kitarski rifi. Dva izrazito trše obarvana komada sta Bridge To Nowhere in Dead in The Water: prvi govori o migrantu, ki sledi iluzornim sanjam o boljšem življenju, drugi pa o avtokratskem zakonodajalcu, ki se ne meni za posledice lastnih dejanj, četudi z njimi škoduje celemu svetu. Glasbeni izraz teh dveh pesmi se izrazito oddalji od klasičnega Calexico zvoka, dvojec tu z agresivnejšim pristopom poudari kritičnost vsebine.

Nežnejša balada Girl In The Forest ne izpade nič manj sporočilno, ko opozarja na izkoriščanje narave, kakršnemu smo priča zgolj zavoljo hipne koristi. V besedilih lahko čutimo posredno kritiko uničujoče Trumpove administracije, ki s svojimi dobičkonosnimi interesi ogroža nacionalne parke v ZDA.

Atmosfero, ki smo je z zasedbo Calexico bolj vajeni, tako ujamemo zgolj v kumbiji, odpeti v španskem jeziku, Flores y Tamales. Z inštrumentalnimi skladbami pa skušajo med seboj povezati atmosfersko različne pesmi. Izstopa elektronsko obarvan komad Under The Wheels, ki je nastal pod taktirko Sergia Mendoze, s katerim so v ozadju prisotne distinktivne orgle Farfisa, ki tvorijo spreten dialog z mariachi trobentami.

Album The Thread That Keeps Us je kaos, kaos različnih izrazov, ampak prav takšen kaos nosi sporočilno vrednost albuma. O osredotočenju zgolj na oblikovanje komadov oziroma na kritično opisovanje različnih momentov govorita tudi sama avtorja. Po njunem smo v dobi ekstremov, o kateri pojeta v U2-jevsko obarvani pesmi End Of The World With You. Besedilo tu sprva deluje kot ljubezenska popevka. A ko se poglobimo, se nam ponudi povezava med refrenom »love/light in the age of the extremes« in knjigo Erica Hobsbawma Age of the extremes , ki se kritično opredeljuje do –izmov prejšnjega stoletja, razvoja družbe ter umetnosti. Videospot, ki v mainstream maniri integrira tudi besedilo pesmi, se prične v puščavi, kjer vidimo opuščene cisterne, posušene nasade, besedilo pa nam sproti svetuje opuščanje obstoječih mitov in premik k začetku konca sveta, kot ga poznamo. Z glasbeno in besedilno gradacijo nas vizualno popelje do ozelenjenih hribov, s katerimi metaforično sporoča: ko bo konec sveta, mitov in politik, kot jih poznamo, bo vse boljše.

Politično držo, ki jo Joey Burns in John Convertino poudarjata v intervjujih, sicer zamegli zvočna podoba albuma, ki zveni kot formulaična mešanica različnih stilov brez izrazite rdeče niti. Besedila pa na prvo žogo zvenijo prej kot kolaž vtisov kot pa strog očitek vladajočim politikam. Calexico se z zadnjo izdajo tudi oddalji od svojega ameriškega latino zvoka, ki je deloval kot izrazito povezovalen. Vseeno pa je band začel odkrivati novo glasbeno ter besedilno izrazje, čeprav le-to za zdaj zveni še konfuzno. Kljub temačnim vsebinam besedil skozi glasbo ohranja optimizem in z njim uravnoveša svoj sicer temačni pogled na svet.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness