Les Disques Bongo Joe, 2023

Po treh letih nas šestčlanska zasedba Chouk Bwa, ki prihaja iz karibske države Haiti z odtenki resnično vseh barv spet vabi na neumorno slavje giba. S kar se da živahno obarvanim blagom so nas glasbeniki tokrat ovili v trenutek razpaljene vesele poskočnice, tiste temnejše, mestoma že srh vzbujajoče nianse njihovega glasbenega izraza pa so porazdelili po celotni minutaži albuma.

Kot že pri prejšnjem albumu Vodou Alé šesterica tudi letos nadaljuje navezo z belgijskim dvojcem The Ångströmers, ki sta k bobneči haitijski godbi pristavila svoj električno nabiti piskrček, iz katerega kipí nadvse okusno zastavljena spremljava gomazečih efektov. Ti na albumu ne zavzamejo preveč prostora – nasičeni so prav toliko, da začarano nalezljivo haitijsko muziko bogatijo in poudarijo njeno misterioznost. 

V sila nepremišljeni, vzvišeni maniri bi današnje rezidente osrednjega recenzentskega termina lahko ponovno kdo pahnil v globel tako imenovanih glasb sveta. Toda tu naj spomnimo na že večkrat razdelano problematiko tega poimenovanja žanrov, ki ne izhajajo iz evropskega oziroma ameriškega pola. Naj se ločevanje na »nas« in »njih« končno enkrat zaključi, kajti res je sila zgrešeno. Táko glasbo moramo spustiti v naš prostor, pri tem pa naj se takšni in drugačni izključevalni kriteriji izbrišejo. Tudi v kontekstu slovenskega prostora se ta têrmin vse prevečkrat še vedno uporablja in nadvse osvežujoče bi bilo, da bi ustrezno dojemanje tega dokončno zapečatili v ozkoglede egoistične glavice. Če denimo rečete nekomu, da vi noro uživate v poslušanju glasb sveta, bo ta oseba v najboljšem primeru imela le izjemno nejasno predstavo o opisani muziki, v najslabšem primeru pa bo zaradi načina trženja tega izraza odvrnjen od vsakršnega nadaljnjega poizvedovanja.

Z letošnjo izdajo Chouk Bwa in The Ångstromers še vedno strumno stopajo po drugače žal pogosto majajočem se mostu med versko prakso vuduja in svetom, katerega prebivalci o tej religiji še niso poučeni kaj dosti. Morda so o vuduju le bežno kaj slišali, redkokdaj pa pride dlje od zabadanja lutkic iz blaga. Če mislite, da se bodo na tej točki na plano zares privlekle bucike ali igle, se motite. Vudu, ki ga izvajajo Chouk Bwa, je pristen in ga spremljajo ples ter mojstrsko nanizani ritmi. Osredotočajo se na trden obstoj korenin te prakse, že samo ime zasedbe Chouk Bwa pa lahko prevedemo prav v korenino. 

Glasba, ki naj bi veljala za komunikacijsko vez med stvarnostjo in onstranstvom mogočnih duhov, je na albumu vseskozi nadgrajena. Na tej točki se sosedom, ki so vašega razgrajanja morda res že naveličani, kar ponovno opravičite – Somanti vaših nog ne bo pustil težkih in prikovanih na talno oblogo. V stabilnem polpočepu se boste migajoče zibali od enega konca k drugemu in zastrigli z ušesi ob vsakršnem novem odvodu te prav prijetno zaletave muzike. 

Album nas zahaklja že s prvim samonaslovljenim komadom. Prične se brez kakršnekoli spremljave glasbil, s ponavljanjem besede somanti. Po slabi minuti uvoda se pridružijo tako udarci na dejanske bobne kot tudi brneči efekti belgijskega dvojca. Iz dokaj umirjenega začetka nas udarna sila potlači v najglobljo votlino, v kateri pa se prične rajanje. Teža se nalaga do konca albuma, ko nas dotolčene izpusti iz svojih krempljev. Toda poslušalska izkušnja je vse prej kot neprijetna. Sprijazniti se je treba, da bomo pač čutili utrujenost, vendar tisto prijetno. Tisto, ki nas želi prisiliti, da jo ponovno doživimo.

Sprva slišimo le udaren moški glas, obogaten z odmevom preostale zasedbe. Tako se izoblikuje znana forma izvajanja pevskih skladb call and response, v kateri zbor odgovarja vodji. Zahtevno bi bilo določiti, katera skladba na albumu izstopa. Morda v kontekstu takšne godbe to v resnici sploh ni smotrno. Znova in znova se album rola kar v celoti in znova in znova do nas pride tudi kakšen prej skrbno skrit zvok. Če že, bi lahko izbezali skladbi Fèy nan bwa in Sala. Sala je umeščena bolj na konec albuma, pri njej pa ni treba čakati dolgo, da nadvlada nestrpnost, ki je vse prej kot negativna. Še vedno se nahajamo v votlini, le da ta zdaj doseže nepredstavljive razsežnosti. Čakamo, da vstopi kdo, ki nam je poznan, vendar se to ne zgodi. Oblegajo nas odmevajoči zvoki duš, ki silijo iz mogočnih sten te jamaste tvorbe. Zdi se, da se kaotično sukamo po njej in da nam duhovi ne pustijo dihati.

Izhodišče za nastanek plosče je bila podaljšana turneja spomladi leta 2022, na katero so se Chouk Bwa odpravili z The Ångströmers. Prosti čas, ki so ga imeli med koncerti, so izkoristili za daljše seanse pisanja skladb. Material so nato prenesli neposredno v studio, kjer so v enem dnevu posneli kar celoten album. Tako zdaj lahko poslušamo divjo in neusmiljeno muziko, ki stoji samostojno v najbolj pozitivnem pomenu. Analogna produkcija dvojca je album prevlekla z grobostjo. Usmerimo se k navidezni samoti. Z nami so namreč vedno oni. In nekaj nam govori, da se povabila na temačni karneval nikoli ne zavrne.