Niko Novak: Haphazard Reruns
ŠKUC/Ports of Call, 2025
Na letos izdanem albumu Haphazard Reruns domači glasbenik Niko Novak, ki deluje na relaciji Ljubljana–Berlin, ne prinaša radikalnih zasukov ali sprememb. Novak, nekdanji član zasedb Dicky B. Hardy v devetdesetih in Incurabili nekoliko pozneje, namreč glasbo že vrsto let izdaja kot solo umetnik, bas kitara in resnoben basovski glas pa ostajata njegov prepoznavni znak. Haphazard Reruns prihaja po relativno kratkem obdobju, ki je sledilo leta 2023 izdanemu albumu Ambition to Help Is a Killer, ki ga je produciral Chris Eckman, pred tem pa sta izšla tudi omembe vredna izdelka Pankow in Sentimental Drivel.
Tokratni album je izšel pri francoski založbi Ports of Call, pa tudi pri ŠKUC-u, kjer je luč sveta ugledal skupaj s stripom. Ob priliki te sprege med glasbo in stripom je Novak svoj album predstavil tudi minulo soboto na festivalu stripa Tinta v Kinu Šiška. Avtorica stripa Tamara Mihalič v njem prepričljivo prikaže tisti slabo osvetljeni, zakotni, čemerni svet, v katerem prebiva Novakov lirski subjekt – in ki pravzaprav močno spominja tudi na naš lastni svet, če ga le pogledamo od blizu. V kombinaciji s stripom album tako zadobi vizualno poetiko, ki je sicer za večino glasbe omejena na naslovnice ali videospote, kar poglobi njegov izraz, še zlasti, ker glasbe ne poskusi olepšati ali dovršiti.
Dovršitev ali zaokrožitev se namreč tematsko ne bi podala Novakovi glasbi, ki v dovršeni celoti prepoznava laž, češ, popolnost je mogoča le za ceno samoprevare. Bolje je pogledati resnici v oči in sprejeti to, kar ponuja. Niko Novak tudi tokrat na albumu ponovno prikazuje mejne situacije, temnejše kotičke življenja, ki niso toliko nevsakdanji, kolikor je nevsakdanji pogled nanje, in to na tisti način, ki ga obvlada. Besedila tvorijo enostavnejše, a udarne pripovedne besedne zveze in fraze, cinične in iskrene, vsake toliko pa zaslišimo tudi kakšno modrost tipa »The day you're waiting for will never come«. Poznavalci zasedbe Incurabili bodo nemara prepoznali tudi referenco na njen komad The Rebel, the Poet and the Consequence.
Opaziti velja, da soj žarometov pozornosti na albumu Haphazard Reruns posveti tja, kamor ponavadi niti sonce ne – v rit, zadnjico, tako ali drugače. Če ne gre za slengovsko rabo besed ass ali asshole, gre za njun ekskrement, na katerega je moč stopiti in si umazati podplat čevlja, ter njegove mnogotere metaforične nianse. Kaj naj z vsem tem? Niko Novak ni nikakor zgolj vulgarnež, ki bi iz inata pisal skatološko poezijo, ker bi hotel biti provokativen. Nasprotno, v skladu z zakonitostmi Freudove analne erotike lahko ravno v najbolj umazanih, nizkotnih in ničvrednih temah, ki vejejo po albumu, vidimo izraz zares izjemne vrednosti Novakovega tekstopisja. Ne odvrača namreč nosu od tistih plati življenja, odnosov z ljudmi okrog nas in nas samih, ki bi jih najraje prezrli in ignorirali, pač pa jih povzdigne na raven nečesa pristnega, kar pusti trajen vtis onkraj dolžine trajanja albuma.
Kot producent se je pod album ponovno podpisal Jim Jones. Produkcija na albumu Novakov glas in bas kitaro aranžersko dopolni z bobni, klavirjem, kitaro, spremljevalnimi vokali in še raznimi efekti, tokrat nemara še bolj na gosto kot na poprejšnjih izdajah. Zvočna podoba tako izzove primerjavo z žalovalno trilogijo albumov Nicka Cava iz minulega desetletja, če se pri primerjanju omejimo zgolj na to. Vendar pa Novak najbolje zveni takrat, ko aranžersko ornamentacijo pusti malo bolj ob strani in jo zamenja za neposrednejši izraz, kot se zgodi proti zaključku albuma, ki ga v tej luči do konca izpelje komad I Liked You Better When You were a Drunk.
Na nekaj več kot pol ure dolgem izdelku Novak, skratka, ponovno brez ovinkarjenja predstavi zgodbe, ovite v mrak, nekoliko pod vplivom, a zato nič manj intrigantne in prodorne. Na domačih tleh je trenutno unikum, svoja lastna institucija. Zaradi svojstvenega pristopa k pisanju ni verjetno, da bo z novim albumom dosegel opazno širšo prepoznavnost, vendar si za to zares ne prizadeva, niti mu tega pravzaprav ni treba. Kdor zasliši njegovo ime, ve, kaj lahko pričakuje, in Niko Novak najbolje deluje prav v tej formi – kot prijetna, vznemirljiva skrivnost med tistimi, ki vemo zanj.
Dodaj komentar
Komentiraj