Sub Pop Records, 2025

Hekerji, zelene številke na črnem zaslonu, metri in metri kablov ter milje in milje moralne dekadence. Matrica, korupcija in dvojna realnost. Majhen človek in visoka tehnologija. Prebojni trio clipping. iz Kalifornije je po petih letih izdal nov album Dead Channel Sky in z njim milo rečeno obrnil nov list. 

Clipping. je in je vedno bil trio, katerega ustvarjalni proces je temeljno zasidran v raziskovanju natančno določenega koncepta in samododeljenih mej. Ta se odvija na dveh ravneh – eno ustvarja Daveed Diggs z brutalno potopitvenimi in epsko izpovednimi besedili, podanimi s čistoto artikulacije ter doživetostjo odrskega in voiceover igralca. Druga raven pa so neizprosno cvileče, brez bobnov doneče podlage skladateljev Jonathana Snipesa in Williama Hutsona. V takšni zasnovi so tako stari kot obilica novih poslušalcev prejeli zadnji dve sestrski plati There Existed an Addiction to Blood iz leta 2019 in Visions of Bodies Being Burnt iz 2020. Ko pa je trio prejel priložnost, da se sreča z izdelovanjem glasbe za videoigrico, je zagorela nova žarnica. Nič več krvava, mesena grozljivka. Kot napoveduje že samo ime albuma Dead Channel Sky, se selimo v pusto deželo. Mrtvo nebo, prekrito s statiko, zdaj ždi nad sluzavimi, zatrtimi ljudmi, odtujenimi od narave in humanosti. Nahajamo se v distopični prihodnosti, kjer je tehnologija pogoltnila moralo. 

Kot vedno doslej Diggs ponudi armado referenčnih verzov, nadrobno izbrane asociacije, ki gradijo konceptualni okvir cyberpunk kulture, pa odločno sodelujejo z družbeno-politično kritiko, ki se je vedno oklepala njegovih besedil. Teh je preveč, da bi jih izkopavali in pregledovali v tej recenziji, hkrati pa bo motivika zvestim poslušalcem v mnogih primerih poznana. Preprodaja drog in paranoidnost, ki spremlja takšno delo, denimo v komadu Check the Lock iz leta 2020, sta tokrat predstavljeni v prvem singlu z nove plošče, Run It. Znova se pojavi tudi lik ženske hustlerke, kot smo jo pred petimi leti spoznali v skladbi 96' Neve Campbell, na novi plošči pa to vlogo zavzame Tia Nomore s sodelovanjem v komadu Scams. Elementi afrofuturizma hitro vzpostavijo vzporednico z albumom Splendor & Misery iz leta 2016, ki pripoveduje zgodbo brodolomca na vesoljski ladji, namenjeni transportu sužnjev, Dodger pa povezuje represivne metode avtoritarnih sistemov v kontekstu informiranja in nadzorovanja javnosti s futurističnim bodyhackingom. Dodgerji so uporniška skupina, ki ne želi podleči mehanizaciji fizičnega telesa. 

Ključni preobrat je seveda tematski. Morda je prav zato padla odločitev, da so vokali močno izpostavljeni s skoraj presenetljivo blagimi spremljavami. Škripajoča statika, ki je pogosto krojila sam ritem, ima na novem albumu bolj odrejene odseke v gosto poseljenih interludijih. Čeprav minutaža ne presega ene ure, plošča obsega dvajset posameznih skladb skupaj s skritim delom, dostopnim izključno na zgoščenki. Skoraj polovica skladbe je krajša od dveh minut, kar je bila deloma tudi odločitev na podlagi predelovanja koncertne forme. S tem so se clipping. oddaljili od svoje značilne sklenjene oblike in privzeli formo kaotičnega kolaža po navdihu albuma Paul's Boutique in zgodnjih projektov De La Soul. 

V gostoti interludijev se zrcali gostota informacij in njihovega hitrega pretakanja. Eklektičnost nekako odseva fragmentarnost in relativnost, ki subjektu onemogoča jasno pripadnost skupnosti. Pa vendarle prebijanje skozi album ni mukotrpno. V slabem mesecu od izida je bila plošča zelo pogosto opredeljena kot najdostopnejši izdelek tria doslej. Celo do točke, ko jo marsikdo oznanja za »najboljši vstop« v noisecorovski rap. To najlažje pripišemo temu, da sta Hutson in Snipes kot navdih za inštrumentalno osnovo iskala v eurodancu, ki je v poznih osemdesetih nastal kot kulminacija rapa, techna in diska. Globoki toni techna s škripajočim zvokom pretakanja informacij vlečeta rdečo nit clippingovega. edinstvenega zvoka, elementi diska pa prilijejo groovy, plesno kvaliteto, ki zacveti pod taktirko Diggsovega neumornega flowa v komadih, kot so Dominator, Code in Welcome Home Warrior, v katerem se triu pridruži tudi legenda alter hiphopa Aesop Rock.

V celoti gre torej za močan izdelek, pa vendarle se je težko otresti vtisa, da plošča ne dosega zares pričakovanj, ki so se nakopičila v petih letih čakanja. Album prej nenamerno kot zavestno odpira – za nekatere težko prebavljivo – bitko s časom. Pogled na distopično prihodnost je zastavljen v percepciji iz leta 1997, prihodnost, v katero zre, pa je pravzaprav leto albuma, 2025, torej sedanjost in hkrati vendar ne resničnost. Odnos je v intervjuju najbolje povzel Hutson, ki med predstavo, ustvarjeno leta 1997, in dejanskim letom 2025 vidi veliko podobnosti, hkrati pa je realnost »veliko hujša, kot je kadarkoli lahko bila fantazija«.

Opazovanje prihodnosti je ves čas v dialogu z današnjo realnostjo in poskuša ta dva pola resničnosti in fikcije nekako združiti. Toda na izvedbeni ravni clipping. takšne konceptualne zasnove časa ne ponudijo v tako polni in potopitveni atmosferi, kot smo vajeni. Produkcijsko zato nova plošča pogosto spomni celo na prvenec Midcity iz leta 2013, krati pa ustvarja razdore med poslušalci. Prvi takšen razdor je med ameriškim in evropskim občinstvom, ki ga izpostavljamo predvsem zaradi dejstva, da so v zadnjih letih več nastopali v Evropi in Angliji kot pa v Ameriki. Referenčnost s sempli, ki tokrat zelo namerno zaznamujejo album, je vzeta iz prevladujoče ameriške interpretacije prihodnosti – povzete po izvorno angleškem literarnem žanru cyberpunka –, ki je evropskemu poslušalstvu lahko tuja. Poleg tega pa je obsežen del poslušalstva mlajše generacije, ki leta 1997 še ni bila na svetu, kaj šele, da bi prepoznala in razumela reference, skrite v zvočnih izsekih.

Tako močan koncept, ki je v zgodovini stripa, literature, filma in videoiger doživel nešteto obravnav, s tem dodatnim zasukom vzporedne resničnosti razvodeni. Dead Channel Sky nikakor ni slab album, vendar je do neke mere preklet s sindromom odlične diskografije, kjer nove izdaje venomer spremljajo primerjave s starimi. Zdi se, da je bil koncept cyber distopije za clipping. preširok, hkrati so našli stabilnost svojega zvoka, njihova stara pravila, kot je denimo »ne uporabljaj tolkal«, pa so postala arbitrarna.