Drumwork Music Group, 2023

Lani je Conway the Machine izdal svoj drugi studijski album God Don't Make Mistakes, ki je bil hkrati tudi zadnji izdan pod okriljem založbe oziroma, bolje rečeno, kolektiva Griselda Records. Zakaj je to pomembno? Ker je zvok izvajalcev Griselde zelo distinktiven. Westside Gunn, Benny the Butcher, Conway the Machine – vsi ti izvajalci so navadno izdali projekt, ki je bil v skladu s pričakovanji. Veliko albumov je tako lahko delovalo zgolj kot placeholder bodočim hit albumom in običajno se je to obrestovalo. Vseeno pa je lahko ustaljen zvok kolektiva viden tudi v negativni luči za vse tiste poslušalce žanra, ki jim estetika Griselde ni blizu.

Conwayev zadnji album Won't He Do It je nastajal v letu, ko je ne samo zapustil okrilje založbe Griselda Records, temveč se je skupaj s svojim bratrancem Bennyjem the Butcherjem spustil tudi v intenziven beef z raperjem Freddijem Gibbsom. Za oris konteksta naj povemo, da je bil lani Freddie Gibbs udeleženec napada v mestu Buffalo, ki je hkrati tudi epicenter praktično celotnega kolektiva Griselde. Konflikt se je kasneje preselil tudi na družbena omrežja in kar nekaj časa polnil časovnice vseh posrednih in neposrednih udeležencev. Od takrat je Conway kar nekajkrat spregovoril o svojem odnosu s Freddiejem Gibbsom in tu se lahko z razlogom vprašamo, ali je tudi ta dogodek vplival na nastajanje plošče. Zasuk v ustvarjalnosti zagotovo občutimo, kar pa smo poslušalci potihoma od Conwaya tudi pričakovali.

Na albumu kljub ustaljeni zasedbi producentov in gostovanj začutimo drugačnost. Sempli nas na trenutke spominjajo na boom bap, vmes slišimo podlage, ki bi brez težav lahko spremljale katerega od bolj mainstreamovsko usmerjenih raperjev. Seveda pa se Conwayev album absolutno ne more zgoditi brez klasičnih temačnih Griselda beatov, čez katere Westside Gunn v ozadju vzklika svoj značilen bu-bu-bum. Skratka – cel spekter semplov, ki pa albuma ne naredijo raznolikega, temveč postane bolj nekoherenten. Ne pomaga niti, če album stilsko razdelimo na odseke. Kar bi morda v drugem okolju delovalo kot razvijanje dogajanja, je po našem občutku zgolj kot naštevanje idej ene za drugo. V prvi polovici lahko poslušamo Conwaya kot tistega badass raperja, ki s klasičnimi akterji Griselda Recordsa repa o preprodaji kokaina, se junači in praktično ne pove nič drugačnega kot to, kar smo od njega že slišali. Prvih nekaj skladb bi tako lahko, če spregledamo malenkost spremenjeno inštrumentalno podlago, brez težav uvrstili na katerega od preteklih projektov.

Tista sprememba, ki smo jo tako zelo čakali, se zgodi približno na sredini albuma s skladbami, kot so Kanye, The Chosen in Water To Wine, ko Conway dejansko odstopi od preverjene formule in se spusti v bolj spevne skladbe, ki so morda že celo na meji s komadi popularnejše sorte. Pri tem pa nastopi težava s skladnostjo načina repanja in s spremljavo. Naj bo to bodisi zaradi navajenosti naših ušes, podvrženih skladbam reperjev, ki jih s tovrstno podlago izvedejo bolj spevno in preprosto rečeno bolje, bodisi zaradi slabih vokalnih linij Conwaya, ampak komadi na albumu delujejo nekoliko ceneno in nedovršeno, na primer pri skladbi The Chosen. Spremljava je na mestu, do neke mere nas semplanje spominja na skladbo Heart of the City z Jay-z-jevega albuma The Blueprint, a vendar v kombinaciji z glasom ne izpolni pričakovanj. Čeprav so bili vložki Shannona Sharpa & Skipa Baylessa nadvse nepričakovani, a dobrodošli, komad kot celota ne doseže višav skladb s preteklih plat. Enako velja za skladbo Water to Wine, ki je ponovno nastavljena kot absoluten benger, toda bolj ko jo poslušamo, bolj začnemo razmišljati, da morda Conwayev glas enostavno ni namenjen tovrstnim zadevam. Kot da bi to začutil tudi sam, se ob koncu plate vrne nazaj na neke vrste East Coast zvok srednjih devetdesetih let, ki deluje okej. Morda zaradi v narekovajih izčrpanosti od preteklih komadov ... No, da parafraziramo, skladbe, ki smo jih poslušali do te točke, so nam predstavile Conwaya v malenkost drugačni luči, tako s producentskega kot z liričnega vidika. Prav zato nas nenadna sprememba nazaj v okolje, ki je bližje tako Conwayu kot njegovim poslušalcem, ne gane toliko, kot bi nas sicer.

Po poslušanju plate se poslušalcem lahko zastavi vprašanje, ali je Conway s prenovljenim zvokom skušal prepričati tudi tiste, ki sprva sicer ne bi prisegali na njegovo glasbo. Kajti prav to je čar izvajalcev Griselde; formula je preverjena in znotraj nje prejmemo vrhunski rezultat. To smo slišali že neštetokrat, nenazadnje tudi od Conwaya v obliki plate God Don't Make Mistakes, kar je naredilo kolektiv še toliko bolj odličen. Pri plati Won't He Do It pa dobimo občutek, da je Conway brez rokavčkov zaplaval v nepoznane vode in se le stežka obdržal na gladini. Album je vseeno daleč od slabega, obenem pa tudi ni zares dober. Je nekaj takega, kar poslušamo enkrat, morda si kakšen komad zavrtimo še enkrat in potem je to bolj ali manj to. Kaže, bo treba na kakšen večji Conwayev projekt še malo počakati.