Damir Avdić: Human Reich

Recenzija izdelka
16. 9. 2013 - 19.00

Kapital Rekord, 2013

 

Sobotni večer v Kinu Šiška je bil namenjen slovenski premieri dokumentarca Dušana Moravca »Pravi človek za kapitalizem« in koncertni promociji petega studijskega albuma Damirja Avdića. Tako film kot koncert sta neposreden dokaz, da je Bosanski psiho še vedno neizprosen rockovski poet. Njegov peti studijski album je oster, boleč in prav nič odrešilen.

Tudi tokrat so njegove kritične zgodbe posvečene vprašanjem vojne, svobode, pravičnosti, enakosti in celo ljubezni. Njegova poetika ostaja trpka, neposredna in ironična. Neizprosno se posveča kruti realnosti sodobnega sveta. Še vedno ostaja zvest  svoji distorzirani kitari. Ne potrebuje treh akordov, dovolj mu je eden, tako namreč trdi v skladbi Rođen kad je bilo bolje. Njegovi rifi so močni in udarni. Spretno se rafinirajo na polju razgibane kitarske rockovske zgodovine. Njegov slog sega v sfero dinamične bluesovske izraznosti in se v trenutku prelevi v ekspresivno citiranje The Stooges, kot je to v primeru skladbe Babilon vs. nova djeca. Že v naslednji skladbi privrejo na plan distorzirani hardrockovski rifi, v ospredju pa ostaja težka bluesovska dinamika.

Album nam dejansko ponuja obilico kitarskega minimalizma, ki je značilen za Avdićev izraz. Tuzlanski kitarist, pesnik in performer še vedno najbolj blesti v svojih ritmičnih elementih. To je tudi njegova največja odlika. Prav zaradi svojih sočnih, neposrednih zgodb, ki jim ne manjka črnega humorja in bedne žalosti sodobnega sveta, ter izjemnega občutka za ritmično kitarsko izražanje Avdić ne potrebuje benda. Njegova izraznost je lahko dinamična in katarzična prav zaradi odličnih ritmičnih kitarskih spretnosti. Te so sicer repetitivne in minimalistične, vendar neizpodbitne za ekspresivno izražanje močne, brezkompromisne vsebine. Čutijo se vplivi hardcorovske duše. Toda uporniški naboj je še bolj izrazit kot je bil v glavi neukročenega mladca.

Izkušnje življenja so bile trpke, vendar so prinesle življenjsko bogastvo brez primere. Damir Avdić ni več le pesnik/kitarist/performer, prerodil se je v filozofa, vendar ne tistega v copatih, ki ga motri na prejšnjem albumu, temveč v tistega na odru, ki je v neposredni akciji, z distorzirano kitaro v rokah in z ostrimi verzi na jeziku. Tako so neposredni in iskreni, da znajo marsikoga motiti. Težko si je priznati stvari, ki so preveč samoumevne, da bi o njih sploh razmišljali. Avdić si to upa, in to izjemno slikovito ter doživeto. Tu ni nič izpiljenega, prezračenega in filtriranega. Samocenzura ni možna. Zlaganost sodobne demokracije je skozi celoten album na težki preizkušnji. V svojih komadih je predelal že vse od fašizma do kapitalizma in osebne bolečine. Tokrat je v nekaterih trenutkih zavzel nekoliko bolj osebno noto. Predvsem mislim tu na skladbe, kot so na primer Rođjen kad je bilo bolje, Slika ali Sine. Tudi v teh momentih ostaja ironičen, oster in samokritičen.

Damir Avdić tudi na svojem petem albumu blesti od uvoda do zaključka. Poslušalcu niti za trenutek ni dolgčas ob njegovih iskrivih pripovedih o vsakdanjem boju s kruto realnostjo. Kot rečeno, ritmično je njegova kitara izjemna, morda bi se lahko še bolj potrudil v svojih melodičnih izletih, ki so na trenutke še bolj svobodnjaški od njegovih verzov. Toda Damir Avdić iz albuma v album nadgrajuje svojo glasbeno čutenje sodobnega sveta in tudi tokrat nas ni razočaral. Še dodatno je utrdil kultni status neizprosnega kritika krute realnosti in prav to je poslanstvo vseh velikih rockovskih ustvarjalcev.

 

Damir Avdić - Human Reich
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.