SIGE, 2015

Zasedbo Mamiffer sestavljata Aaron Turner iz sedaj upokojenih postmetalcev Isis in glasbenica Faith Coloccia. Dvojec, ki je tesno povezan tako v glasbenem kot v zasebnem življenju, smo pred leti poslušali tudi v velenjskem klubu eMCe plac, tretji član Daniel Menche pa je plodoviti noiser iz Portlanda, ki ima za sabo celo vrsto albumov, sicer pa se čez dan udejstvuje kot priljubljeni osnovnošolski knjižničar.

Teh okrnjenih biografskih dejstev ne izpostavljamo čisto vnemar. Album Crater, ki je izšel pri založbi Sige, je namreč ravno rezultat te tesne tovariške povezanosti vseh članov, ki so se po Menchejevih lastnih besedah nekega dne znašli na skupnem pohodu. Tisto usodno pohajkovanje je med njih vnašalo tudi različne naravne zvoke in hrupe, ki so v taki ali drugačni obliki že ves čas tudi eno izmed veziv njihovega prijateljstva. Nihče izmed njih ni ostal imun na ta intenziven vir navdiha in tako se je povsem spontano porodila tudi ideja za Crater, sicer pa ne gre za prvo glasbeno povezovanje trojca, saj je Menche pred tem denimo že izdal album živih izvedb priredb dvojca Mamiffer. 

Aktualni album vsekakor zvesto sledi nekakšni minimalistično bogati estetiki, ki je nemara značilna predvsem za Menchejevo dosedanje delo. Sprehod po njegovi Bandcamp strani, na kateri je zbran velik del njegove diskografije, merjene v ducatih, razkrije denimo serijo številnih naslovnic, ki na abstrakten, a impozanten način upodabljajo zlasti naravne pojave in objekte, pa tudi rastline in živali. Abstrakcija, torej odmišljanje nepotrebnih elementov, pa je tudi sicer nekakšna rdeča nit Menchejevega zvočnega opusa. Bolj kot za glasbene albume gre pravzaprav za vzdušja, ki se materializirajo v atmosferičnem hrupu in statičnem šumu, včasih pa tudi - precej težje zaznavnih - ritmih, ki terjajo na mikrotonaliteto uglašena ušesa.

Glasba Mamiffer je na drugi strani nekoliko bolj razgibana oziroma znotraj posameznih glasbenih manifestacij zavzema večje skrajnosti: na njihovih albumih in nastopih slišimo tako večplasten trušč in kričanje kot tudi delikatne klavirske vložke, predvsem pa je v primerjavi z albumom iz današnje Tolpe bumov v samostojnem delu Mamiffer zaznati precej več daljših melodij, ki se najbolj približujejo bolj klasičnim strukturam skladb.

Taki, torej bolj konvencionalno zasnovani, sta na albumu Crater denimo uvodna Calyx in končna Maar. Drugačen pa je osrednji del albuma, ki ga sestavljajo štiri kompozicije, od katerih nobena ni krajša od deset minut. V veliki meri gre za obdelane terenske posnetke, ki so zdaj bolj, zdaj manj v ospredju, njihove teksture pa se drgnejo tudi ob razraščajoče kitarske tone. Zlasti ti v prvem delu plošče poskrbijo tudi za kančke zloveščega vzdušja, čeprav ne toliko s temačnim zvenom, temveč zlasti z nepopustljivostjo in denimo načinom, kako se ta zven veže z ostalimi zvoki, glasbena tvarina plošče se namreč razteza od lesketajočega se hrupa do mogočnih, skorajda orkestralnih kompozicij in nazaj do disonančno monolitnih struktur.

Album se glede na to, da njegovi ustvarjalci skromno pripominjajo, kako spontano je nastal, pravzaprav ponaša z zavidljivo količino plasti, vzdušij in odtenkov narave ter meditacijah o njej. Kljub relativno preprosti zasnovi gre torej za nadvse dobrodošlo in plodovito sodelovanje treh glasbenikov, ki tako v glasbenem kot zasebnem življenju ostajajo povezani še naprej.