Warp Records, 2019

V začetku tega desetletja se je na trgu pojavil nov model reperja, neustrašna, a tenkočutna stvaritev, ki se ne boji nobenega sempla, zato je hibrid hipsterja in gangsterja, znanilec preporoda ulične poetike. Na obalnih tleh Združenih držav Amerike so ga ukalupili mnogi prevpraševalci sloga,  detroitskim širokohlačnežem, ki so zvračali okostenele samohvalnice čez toge hiphop koračnice, pa je nekdo z oprijetimi kavbojkami menda pobral vsa dekleta. 

Pa ne da bi si tega zares želel, pravzaprav se zdi, da si ta dvoživi rimoklepač prihajajoče dobe ni želel ničesar in je pred sabo uničeval vse od inštrumentalov do lastnega telesa. Neposredna surovost se v začaranem ciklu pravega umetnika združi s poglobljeno metaforiko v belem škrbastem nasmehu na črni koži starešine novega sloga Dannyja Browna. Z nesrečno usodo odraščanja v obubožanem motornem mestu srednjega zahoda se sooča z norčavo držo, seveda prav nič radostno, pa tudi ne aktualno jokersko. Kljub očitnemu posmehu življenju samemu se namreč za lahkotnim cinizmom skriva modrost, ki lahko izvira le iz tistega posvečenega študija glasbe in zgodovine rapa, kakršnega so včasih čislali vsi priznani reperji ter producenti. Breme minljivosti življenja je Danny s svojimi štirimi studijskimi albumi vstavil v samomorilski strmoglavljajoč vrtinec, v katerem obuja slikovite zgodbe, iztrga notranji bes, izrazi brezupno hrepenenje in obenem zabava občinstvo. Ker se zdi, da danes reperski liricizem ni deležen več nikakršnega spoštovanja, je nova plošča tega izvajalca dobrodošla magdalenca proustovskega poslušalca. Uknowhatimsayin¿ je izšel v začetku oktobra pri založbi Warp. Morda že obupani A veš kva pravm? se zdi kot odzven magnum opusa Atrocity Exhibition izpred treh let. 

Vse, kar je na Dannyju izražalo mladostno brezskrbno igrivost, je odšlo z njegovega obličja in pred nami se je letos pokazal v zlikani preobleki z zapolnjeno prednjo škrbino, ostriženimi lasmi ter očiščenim telesom. A njegove možganske gube le še niso zlikane, še vedno ga žene ista želja po ustvarjanju, kot ga je v svetli dobi objema njegove bivše založbe Fool’s Gold, ko se je predstavljal kot mokre sanje s suhim humorjem in je pokal knofe ter snifal kokain. Vse od svojega drugega albuma iz leta 2011, albuma XXX, je namreč kondicijo ohranjal z gostovanji v številnih komadih sodobnikov vseh žanrov. Ena redkih reperskih stalnic, ki se zadnja leta drži tako popularne kot podtalne glasbe, so njegovi nastopi, ki pomanjkljivo skladbo dopolnijo, dodelano skladbo pa nadgradijo. 

Od albuma Old in elektronske plesne glasbe, ki je k njegovemu unikatnemu rimoklepaštvu privabila lahkotnejšo množico, se je Danny po pogodbi z novo založbo počasi oddaljil ter se po izdaji Atrocity Exhibition poslovil še od električne frizure in težkih drog. In ni lahko stopiti na mrakobni vrtiljak glasbe, ki ne zveni prav nič elegantno, pač pa surovo reže v ušesa kot rezila Renate Bertlmann … In podobne neobičajne reference bi lahko našli tudi v Dannyjevih besedilih s spet primerljivo vulgarnostjo. Ta je vedno štrlela že iz inštrumentalnih podlag in njegovega visokega hrapavo piskajočega vokala, ki zahteva prefinjen okus. Izpiljena lastnost glasovnega lebdenja nad vsako še tako grobo razgibano podlago je namreč tudi del recepta učinkovitega gostovanja s kitico, omogoča namreč nabit vnos nebrzdanih čustev v rigidno strukturo nekaterih pesmi. Pred novo ploščo se je torej postavljalo vprašanje, ali bo Danny ostal umazan kljub prenovljenemu videzu, s prvim singlom Dirty Laundry pa je postalo jasno, da bo nadaljeval podpisan s Tupacovo krvjo.

Še pred skokom na mavrično popotovanje po prenovljenem od drog izklesanem labirintu Brownovih možganov je dobro omeniti, da je reper tokrat odstopil od odbitih podlag, ki so krasile Atrocity Exhibition, potolkle so ga namreč cene specifičnih semplov in sama drznost inštrumentalov, ki so sem in tja celo neenakomerno skakali iz ritma. Tokrat bo podoba stisnjena v old school steznik, da bo žepu in laičnim ušesom prijaznejša.

Plata odrine z nežno andahtjo izkušenega snovalca glasbenih dogodivščin, s historičnim cahnom Paula Whita, a s presenetljivo preprosto basovsko linijo, podprto s kitarami in sintetično meglico. Čeznjo stopa reper polagoma, saj tolažilno do poslušalca in sebe razklada, da se ne bo oziral nazaj, marveč stisnil zobe in nadaljeval v slogu. Danny se sooči z visokimi pričakovanji, ki si jih je postavil sam, in pred zasukom v izrazito ateistično močvaro nadaljnjih misli celo nagovori boga. S sicer bolj medlimi zvočnimi prijemi v besedah stopi čvrsto naproti usodi, v vnaprej propadlem kljubovanju lastni zapuščini. V pesmi Theme Song sledi ostro roganje zelenim poslušalcem, v plesu s hudičem in ostalo biblijsko motiviko ob zlovešče lepem inštrumentalu. Komad že prežemajo subtilne reference, recimo skrivnostni vzkliki ASAP Ferga. Hudič je v detajlih. 

Drugo veščino povezovanja podrobnosti izpostavi Dirty Laundry, tretji komad z albuma, v katerem Danny Brown z enotnim tematskim poljem, zakoličenim z naslovom, obudi svoj že kar prešernovski občutek za poetiko. Preplet zgodb in enotnost besedne motivike sta dotično skladbo zelo očitno postavila na čelo same plate. Pa tudi prva izmed Q-tipovih podlag tu ne razočara s svojo preprostostjo, prav nasprotno le še podpre pomen besedila. Nato 3 Tearz predstavi duo Run the Jewels in seveda nas taka zasedba brezskrbno ponese v želodec zveri z rezonirajočim vokalnim vložkom Obongjayarja, ki deluje kot narator nove odštekane zgodbe iz Dannyjevih umazanih ust. Priča smo hudomušni četici nazornih primer, enovrstičnic, ki nas bodisi nasmejejo ali odvrnejo, pozabljeni umetnosti Ol’ Dirty Bastarda v novi zvočni preobleki.

Savage Nomad, ki se poslušalcu prikupi z udarnim ritmom všečnega sempla, opozarja na ugašajočo tehnično podkovanost reperske tradicije ameriškega srednjega zahoda in nam zakrivi misli, obvisele na vsakem stavku. Divje polaganje rim zaznamujejo skoraj klišejski verzi, ki pa so predstavljeni z dobro mero pričakovanega zanosa pretiranega zabijanja. Česar pa od Dannyja nismo pričakovali, je pozitivnost skladbe Best Life s svojim ljubkim beatom, v katerem je producent Q-tip zavrtel McGeejev sample Make You Happy z mačekmurijevsko melodijo. »Cause ain’t no next life, so now I’m tryna live my best life,« pravi Danny, in res se zazdi, da mu tokrat angel in zlodej sedita vsak na eni rami. Dozo slednjega sicer fašemo v Negro Spiritual, surovem stiku z eterično dušo, še pred tem pa vskoči naslovna pesem z razvodenelo podlago in poenostavljenim repanjem v vzorcu, ki poskuša povezati celoten album, pa mu to zaradi vsesplošne podhranjenosti ne uspe prav dobro. 

V skladbi Shine gostujoči Blood Orange nastopi z dvoplastnim refrenom, v katerem okusno melodijo zapoje čez ritmizirano besedo o minljivosti. Zadnji čas Dannyjeva najpogostejša tematika je tu ujeta v preplet misli njegove stare duše z mladostniškimi vragolijami, slo po nenehnem gibanju in ustvarjanju. A poslovilna skladba Combat albuma ne zaključi v stilu, kakršnega smo vajeni, ne predstavi nobene srce parajoče zlomljene kitice, nobene muzične umirjenosti, celo nasprotno, skriva živahen štikelc ter celo prostodušni feature Q-tipa in njegovega bratranca. Combat je pesem na prvinsko repersko temo, ker očitno nič razen naslednje rime ni zares pomembno. Če se Dannyja Browna kdaj trudimo vzeti resno, nas na svoj talent vedno znova opomni z rimoklepaštvom, ki mu prikimavajo tako staroglavci kot mladež, predvsem kadar pokaže čekane vsemu, kar je roganja vredno. 

Danny je ujetnik lastne zapuščine, saj je bilo po izdaji njegovega prejšnjega albuma skoraj nemogoče preseči takrat vložen trud in se znova sprehoditi po primerljivem zvočnem okolju. Videti je bilo, da je divji nomad končno odrasel in da od njega ni pričakovati več samodokazovanja, le še ubrano pihanje na dušo ciljni publiki. In čeprav so zgodbe in beati okleščeni, je uknowhatimsayin¿ več kot le to. Je izraz zvestobe nenehnemu pehanju v želji očiščenja duše, potemnele od krute usode, skozi premišljeno poetiko, skupno vsem časom. Preteklost naj bo preteklost in prihodnost bo vedno neznanka. Kruta realnost, ki jo je Danny že dodobra premlel, je nemilost publike, ki ji pravi OG vedno poskuša dati kar največ. Kdo bi si bil mislil, da je lahko zabavljaški poklon polnemu življenju tako globoko premišljen in celo zamaknjen v neki vzporedni faustovski drži? In album neutrudne igre z motiviko, kot da je nastal še najbolj iz žgoče dolžnosti do poslušalca, kritika in porotnika Dannyjevi načrtni osamelosti, je res vreden natančnega poslušanja. Vendar pa, ali smo ga vredni tudi mi?